V soboto, 30. avgusta 2025, je potekal že 42. pohod po poteh prenosa ranjencev iz bolnic Franja in Pavla, ob tem pa tudi srečanje osebja, ranjencev ter prijateljev SVPB Pavla in Franja. Glavni organizator Združenje borcev za vrednote NOB Idrija – Cerkno je skupaj s številnimi soorganizatorji z veliko zavzetostjo poskrbel, da je celoten program treh pohodov in treh slovesnosti potekal usklajeno, brez težav in varno.
V okviru programa smo člani Planinskega društva Idrija vodili pohod po poti prenosa ranjencev od Želina do Vojskega.
Zelo slaba vremenska napoved je marsikoga odvrnila od prijave za pohod in nato še skrčila število pohodnikov s prijavljenih več kot 50 na 40. Vendar je obveljal rek, da sreča spremlja pogumne. Uspešno smo odganjali dež in bili deležni vsaj nekaj lepih razgledov. Le čisto pri koncu poti so se dežne kaplje za krajši čas zgostile, kar pa je večja skupina prevedrila pri prijaznih domačinih na Vojščici, manjša pa pod svojimi dežniki in pelerinami.
Glavni vodja pohoda je bil Timotej Tušar, ki je bil deležen tudi javne zahvale na končni prireditvi. Pomagali smo mu še Silvij Močnik, Andrej Erjavec, Miri Bratuš, Andrej Lužnik in Vlado Sedej. Ob dobrohotnih opozorilih nekaterih pohodnikov smo uspeli po starosti in telesni pripravljenosti precej raznoliko druščino pripeljati do cilja v predvidenem času in dobre volje. Najstarejši pohodnik je bil 89 – letni Viktor Šen, najmlajši pa 11 – letni Gaber Carli.
Tudi letos smo se pohodniki odpravili z Želina čez Jagršče in Idrijske Krnice do Oblakovega vrha in na Vojščico. Že v začetku vzpona smo bili hvaležni domačim z bližnje kmetije, da so popravili del poti, ki je bil razmočen zaradi deževja v prejšnjih dneh.
Razgledi s poti tokrat zaradi oblačnosti niso bili tako bogati kot večino prejšnjih let, vendar dovolj dobri, da smo lahko zaznali vso razgibanost in pestrost naših krajev. Lepo je bilo videti lepo urejene hribovske domačije, skrbno obdelane njive in pokošene senožeti.
Postanke na poti smo združili s predstavitvami osnovnih podatkov o transportu ranjencev iz partizanskih bolnišnic Franja in Pavla na Notranjsko avgusta 1944, pa tudi z dogodki, na katere nas spominjajo obeležja ob poti in z drugimi zanimivostmi. Povsem upravičeno smo ta pohod vključili v program študijskega krožka Spoznajmo bogato dediščino okolice Idrije, ki ga izvajata Planinsko društvo Idrija in ICRA Idrija.
Večji del predstavitev je prispeval profesor Branko Kalan, nekatere pa tudi midva s podpolkovnikom Slovenske vojske Branetom Tušarjem. Na vseh obeležjih smo položili venčke.
Na Jagrščah smo se ustavili pred spomenikom, ki je posvečen Okrevališču št. 2 Bolnice Pavla, ki je delovalo na tem območju in bolničarju ter enajstim ranjencem, ki so jih Nemci zajeli in pobili med zadnjo ofenzivo v začetku aprila 1945. Branko Kalan je med svojo razlago tudi prebral pozdravni nagovor zdaj že dolgo pokojnega Franca Oblaka udeležencem enega od prvih pohodov. Še zmeraj aktualni nagovor nam je posredoval avtorjev sin Ermin, ki se v Jagrščah vedno pridruži pohodnikom.
Nad Jagrščami je ob cesti kapelica, ki so jo leta 1946 postavili domačini v spomin na vse sovaščane, ki so bili žrtve 2. svetovne vojne. Letos so jo lepo obnovili in to počastili na slovesnosti 5. septembra.
Pod kapelico nas je kažipot usmeril do točke z izjemno lepim razgledom proti severu. Tik pod to točko pa je dobro ohranjen, javnosti neznan manjši objekt. Še najbolj je podoben vojaški opazovalnici iz obdobja med obema vojnama. Kaj več o njem bodo do prihodnjega pohoda raziskali člani Zgodovinskega društva Rapalska meja in ga vnesli v svoj zemljevid objektov iz tistega časa.
Na prejšnjih pohodih smo si najbolj popoln razgled privoščili ob počitku na goličavi nad Kališem. Letos pa ga je povsem zakrila nizka oblačnost, zato smo hitro nadaljevali proti Rupi. Malo pred domačijo smo se ustavili ob preprostem lesenem križu, ki so ga postavili in ga vzdržujejo domačini. Na tem mestu so Nemci postrelili šest od ujetih enajstih ranjencev, katerih vsa imena so napisana na spomeniku na Jagrščah. Domačini so jih na tem mestu pokopali, kasneje pa so bili prenešeni na skupno grobišče v Cerknem.
Na Rajdi, kjer se cesta z Jagršč priključi cesti iz Spodnje Idrije čez Idrijske Krnice proti Oblakovemu vrhu, stoji osrednji spomenik partizanski saniteti na tem območju. Posvečen je sanitetni postaji št.2 za Slovensko Primorje in Okrevališču št.2 Bolnice Pavla v Peklu. Sanitetna postaja je delovala od aprila 1943 do kapitulacije Italije septembra tega leta pod domačijo Na Hribu. Od novembra dalje je delovala v hiši v Peklu pod Rupo, od začetka leta 1944 dalje kot Okrevališče št. 2 Bolnice Pavla. 15. junija so jo po izdaji Nemci napadli. Ranjenci in osebje so se skoraj vsi rešili in kasneje na novo uredili okrevališče pod Jagrščami. So se pa sovražniki kruto znesli nad ujeto bolničarko in domačini na bližnji kmetiji pri Erjavcu. Imena sedmih žrtev so napisana na spomeniku v Rajdi.
S tega mesta je tudi lep pogled na osrednji del Idrijskih Krnic s kulturno dvorano, cerkvico, nekdanjo šolo in lepo obdelanimi površinami, ki pripadajo velikim kmetijam, znanim po izdelavi domačih mlečnih in mesnih dobrot.
Tu je bilo tudi najlaže predstaviti delovanje enot teritorialne obrambe, ki so bile na tej planoti med vojno za osamosvojitev Slovenije leta 1991 nekaj dni pripravljene na morebitne spopade z enotami Jugoslovanske ljudske armade. Na sosednji Vojskarske planoti pa je takrat v strogi tajnosti deloval zbirni center za prebegle pripadnike JLA. Ker se je ta vojna končala hitro in brez žrtev, so na ta čas lahko ostali lepi spomini tako teritorialcem kot tudi domačinom, ki so nas takrat lepo sprejeli in podpirali.
Po okrepčilu z okusno joto in ocvirkovco smo od kulturne dvorane nadaljevali pot mimo Kenda, Boča, Krnčana, Hriba, Zavrha in pod Skutnico prišli do Stana, kjer se proti severu odcepi cesta v Šebrelje. Spomenik nad domačijo je posvečen več deset borcem IX. korpusa, ki so tu dne 22.7.1944 padli v celodnevnem spopadu v srečanju z bataljonom Heine iz Idrije in so s svojo žrtvijo omogočili varen premik glavnine korpusa s Cerkljanske proti Čepovanu.
V zvezi s prenosom ranjencev je zanimiv podatek v knjigi o Bolnici Pavla, da so 20 ranjencev iz tega spopada v približno dnevu in pol prepeljali in prenesli do pravkar postavljene nove Pavline postojanke Pod Hudim poljem in da so jih 5 od teh čez tri tedne priključili transportu proti Notranjski.
Od Stana smo nadaljevali nekaj časa po cesti, nato pa se mimo domačije Za Kalom spustili do Oblakovega vrha, kjer nas je pričakal kombi z okrepčilom in nekaj pohodnikov, ki so se do tu pripeljali z avtobusom.
Od tu pa smo do Vojščice lahko izbrali med običajno traso pohoda po cesti mimo Zatrepa in med nekdanjo kolovozno, sedaj traktorsko, potjo čez Ogalce. Po tej je dejansko potekal transport ranjencev med vojno, številni pohodi partizanskih enot med Cerkljansko in Trnovskim gozdom ter tudi nekaj prvih spominskih pohodov. Skoraj tri četrtine vseh pohodnikov se je odločilo za to pot in na koncu so ocenili, da je bila to kar dobrodošla sprememba. Ob poti, že precej blizu Ogalc, je našo pozornost pritegnila manjša skala z zelo lepo tektonsko gubo. Nič čudnega, saj smo se vzpenjali po robu znamenitega Idrijskeg preloma.
Obe skupini sta se ponovno srečali na slovesnosti pri grobišču na Vojščici, po zaključku te pa se odpeljali z avobusom v Dom krajanov in gasilcev na okrepčilo in osrednjo slovesnost. Tu smo se pomešali in družili tudi s pohodniki, ki so prišli iz Zadloga in iz Tihe doline ter z drugimi, ki so se na Vojsko pripeljali z vozili.
Obe svečanosti, ki smo se jih udeležili, sta bili na visokem kvalitetnem nivoju in prisrčni, tako kot je to običajno na Primorskem. Vsebinsko sta lepo dopolnjevali spoznanja, ki smo jih pridobili med pohodom. Tako o samem transportu ranjencev, kot tudi o velikem spopadu 1. aprila na Vojskem v času zadnje sovražne ofenzive. Za tem spopadom je ostalo grobišče na Vojščici, a tudi zmaga partizanov, ki je bila ključnega pomena za osvoboditev Slovenskega Primorja in za njegovo priključitev k Jugoslaviji. Brez tega bi Primorska ostala pod Italijo, od katere pa se gotovo ne bi mogla osamosvojiti. Predvsem pa je bilo glavno sporočilo to, da je ob vsej krutosti vojn in drugih težavah pomembno ohraniti človeškost in solidarnost ali z besedami slavnostne govornice Aste Vrečko, da nikoli ne smemo prenehati biti ljudje.

Tekst: Vlado Sedej

Fotografije: Miri Bratuš in Vlado Sedej