V torek 23.12.2025 je bila Rudniška dvorana v Idriji skoraj premajhna, da bi sprejela vse, ki so želeli prisostvovati na prireditvi ob dnevu samostojnosti in enotnosti, katero so pod naslovom »Eno devo le bom ljubil…«, ob sodelovanju vojnih veteranov, pripravili učenci in učitelji Osnovne šole Idrija in njihovi gostje.
Prireditev je bila namenjena ohranjanju spomina na 26. december 1990, ko je bil razglašen izid plebiscita, na katerem se je velika večina polnoletnih prebivalcev Slovenije odločila za samostojno državo. Tedaj smo Slovenci pokazali tudi največjo mero enotnosti v svoji zgodovini in zato ta dan upravičeno praznujemo kot dan samostojnosti in enotnosti .
Osnovna šola Idrija v dneh pred praznikom že tradicionalno pripravlja prireditev, ki je zadnja leta iz šolskega dogodka prerasla v eminentno občinsko proslavo.
Prireditev je nosila pomenljiv naslov, povzet po pesmi Simona Gregorčiča “Eno devo le bom ljubil…”, v kateri pesnik med drugim pravi:
»Eno devo le bom ljubil,
eni vedno zvest ostal,
druge nikdar nebom snubil,
nikdar drugi srca dal ! ……….
Njo le bom ves čas življenja,
ljubil iz srca globin:
Ljuba moja je Sloven’ja,
jaz pa slave zvest sem sin!«

Na prireditvi so številni nastopajoči z vrhunskimi nastopi izpostavili, da slovensko državno skupnost poleg ostalega, določa tudi jezik naših prednikov, dedov in babic, naš materin – slovenski jezik. Bogastvo slovenskega jezika, pa se kaže tudi v številnih slovenskih narečjih. Njihove značilnosti je okoli sto učencev in učiteljev idrijske osnovne in glasbene šole ter drugih nastopajočih iz lokalnega okolja, domiselno predstavilo z besedo, glasbo, petjem, igro in plesom.
Prireditev je zasnovala ter njeno pripravo koordinirala mentorica Lidija Kacin, njej in vsem sodelujočim mentorjem gre vsa pohvala in iskrena čestitka za izjemno prireditev.
Zbrano občinstvo je s pozdravnimi besedami uvodoma nagovoril predsednik Območnega združenje veteranov vojne za Slovenijo Jurij Kavčič. Ob čestitki za praznik, je spomnil na pomen enotnosti Slovenk in Slovencev, ki je bila izražena ob plebiscitu in, ki se je nadaljevala tudi v nadaljnjem poteku osamosvajanja Slovenije, zlasti v osamosvojitveni vojni ter izrazil potrebo po taki enotnosti tudi v današnjem razburkanem času.
Kot slavnostni govornik pa je navzočim spregovoril polkovnik Miha Butara, častni predsednik Zveze slovenskih Častnikov in dolgoletni predsednik Organizacijskega odbora Partizanske smučine Cerkno 45.
Njegov govor v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Spoštovani!
Najprej bi se rad zahvalim dvema, predsedniku območnega združenja VVS Idrija – Cerkno Juriju Kavčiču in Platiše Marijanu za povabilo na današnjo občinsko prireditev ob dnevu samostojnosti in enotnosti. V veliko čast mi je, da sem lahko danes z vami.
Govoriti o tem našem velikem državnem prazniku je danes lepo in spodbudno obenem. Piše se 23.12.2025. Prvotno poimenovan kot Dan samostojnosti je na predlog Socialnih demokratov leta 2005 dopolnjen za besedo enotnosti kar predstavlja dejanske razmere tistega časa, ko smo z roko v roki ustvarjali najboljše in najučinkovitejše rešitve za dosego končnega cilja osamosvojitve naše domovine.
Ko zavrtimo spomine in izkušnje iz preteklosti ter se ozremo na prehojeno pot se nam odprejo pomembne razsežnosti takratnih dejanj našega naroda in številnih posameznikov, ki so v minulih obdobjih postopoma a odločno utirali pot v Slovensko samostojnost.
Prepričan sem, da nas prav državni praznik ob dnevu samostojnosti in enotnosti neprestano opominja na to kako pomembna in odločilna je bila takratna enotnost v času, ko se je odločalo o prihodnosti Slovenije in njenih državljanov. Zmogli smo povezati vse različne družbene in politične skupine tako, da so premagale medsebojne razlike in se osredotočile k izpeljavi osrednjega cilja ustanovitvi Slovenske države.
Neverjetno je s kakšno vnemo in močjo smo podirali ovire za oviro na začrtani poti in korak za korakom ustvarjali pogoje za povsem legitimen odhod iz bivše države Jugoslavije na obstoječi Ustavno pravni podlagi, ki nam je to omogočala.
Naj mi bo dovoljeno, da čisto na kratko povzamem nekaj najpomembnejših vsebin na katere v tem trenutku ne bi smeli pozabiti.
Dobro pripravljene in vrhunsko izvedene prve demokratične volitve 8.aprila 1990 so izoblikovale tridomno skupščino Socialistične Republike Slovenije. Obenem so to bile tudi volitve za predsednika in člane predsedstva Od 1.491.471 volivcev se je volitev udeležilo 83.5% volivcev. Ti so izrazili večinsko voljo slovenskih prebivalcev.
Kmalu za tem so sledili ukrepi zveznih oblasti s katerimi so želeli na različne načine preprečiti slovensko pot v samostojnost in jo onemogočiti.
Že 15. maja smo doživeli delno razorožitev TO RS. Večino orožja smo imeli tako in tako shranjenega v skladiščih JLA. Pa vendar so nas hoteli popolnoma razorožiti. 16 občinskih poveljstev TO ni podlegle pritisku JLA in zveznih oblasti ter takratnega vodstva RŠTO generala Hočevarja. Orožje so zadržali v svojih rokah.
Besni in odločni smo se ostali postavili na svoje noge in hitro zanetili odpor v naših vrstah ter sprožili nastanek, razvoj in organiziranje projekta MSNZ, tajne ilegalne vojske ki je v kratkem času ustvarila 22.500 številčno oboroženo strukturo. Kot taka je skupaj s pripadniki takratne Milice i preostalim delom TO zavarovala postopke zakonitega uveljavljanja novo nastale slovenske države in njenega političnega vodstva na poti v samostojnost.
MSNZ je 4. oktobra 1990 prenešena v sestavo TORS pod novim povsem slovenskim vodstvom. Ta je skupaj s pripadniki TO in strukturami Milice zavarovala postopke novo izvoljene oblasti in političnih dejavnikov v nadaljnjem procesu osamosvajanja. Tu moram priznati, da ste se v teh krajih odlično odrezali in v skladu s svojimi pristojnostmi zavarovali in zaščitili procese osamosvajanja v občini Idrija tako kot so to narekovale takratne razmere. Med vrsto zelo zahtevnih nalog s katerimi ste se soočali bi želel izpostaviti zaščito in varovanje naborne dokumentacija sekretariata za obrambo občine. Uspelo vam je. V času ko smo bili povsod v Sloveniji izpostavljeni grožnjam po ostrem nasilnem ukrepu JLA in prevzemi nabornih dokumentov ter s tem vsiljevanju močnejšega nadzora nad našimi ljudmi in s tem nad celotno Slovenijo smo pokazali pripadnost domovini in njenim interesom
Vrniti se moram aktualnemu državnemu prazniku.
23.decembra 1990 je potekal »Plebiscit o samostojnosti Slovenije . Na njem so se slovenski volivci odločali o vprašanju »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«
To je opravljeno na podlagi določil »Zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije«, ki ga je 6. decembra 1990 sprejela Skupščina Republike Slovenije. Za uspeh plebiscita o tem vprašanju se je morala pozitivno opredeliti več kot polovica vseh volilnih upravičencev.
Rezultati plebiscita so bili razglašeni 26. decembra.1990.
Na plebiscitu je bila udeležba 93,2 %. Od njih 1.289.369 udeležencev oziroma 95,71 % se jih je odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar predstavlja 88,5 % vseh takratnih volilnih upravičencev.
S tem v zvezi moram zaradi jasnosti nadaljnjih postopkov navesti dvoje in to ponovno sega v leto 1991:
25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel ustavni zakon za uresničitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, Deklaracijo o neodvisnosti in več zakonov, s katerimi je Slovenija prevzela izvrševanje suverenih pravic na svojem ozemlju, ki jih je v preteklosti prenesla na organe SFRJ.
Naslednji dan smo doživeli napad JLA na Slovenijo Uprli smo se, obranili Slovenijo in zmagali. Veste z nami se ni za igrati, ko gre zares.
Ustavo Republike Slovenije je Državni zbor ratificiral na skupščinski seji 22.decembra 1991.
Sam sem pristaš medsebojnega zaupanja in realnega vrednotenja naših velikih osamosvojitvenih dosežkov, te lahko na žalost v teh nenavadnih turbulentnih časih polnih nepotrebnih političnih napetostih še kako hitro zapravimo in jih postopoma zaradi naših nestrpnežev zapravljamo vse bolj. Bojim se, da se nekateri politiki tega ne zavedajo ali pa nočejo zavedati. Ljudje oziroma volivci smo tisti, ki lahko marsikatero neprijetnost preprečimo s strpnim in premišljenim pristopom.
Žalosti me, da so med njimi ljudje, ki smo jim zaupali in so nas vodili v času osamosvajanja in vojne za Slovenijo 1991, danes pa prav oni zelo sistematično spodkopavajo dobre odnose, razgrajujejo pravosodni sistem, ustvarjajo razdor med narodom, si lastijo državo in zasluge za osamosvojitev, krnijo ugled Slovenije v tujini, še bi lahko našteval. Tako ne gre. Naj bo jasno vsem Slovenija ni njihova last, Slovenijo je osamosvojil naš narod, Slovenija je naša skupna domovina.
Ko se vprašamo zakaj se to dogaja lahko ugotovimo, s strani poznavalcev razmer, da se v svetu vrača čas avtoritarnih voditeljev. Le dobra četrtina človeštva ima kolikor toliko znosne razmere in živi v vsaj formalni demokraciji. Avtoritarni voditelji potrebujejo za svoj obstoj orodja vojne in strah. Zveni znano. S strahom si pokorijo ljudi, z logiko nenehnega proizvajanja sovražnikov pa podaljšujejo svojo oblast. Pravijo, da se je nihalo zgodovine nekaj časa premikalo v smeri demokratične tranzicije, sedaj pa išče pota v smeri avtoritarnih voditeljev.
Ker smo v času pred bližajočimi se volitvami bi dodal dve misli novega predsednika Ustavnega sodišča Roka Čeferina
Prvič: Kritika javnosti ne samo, da je dopustna ampak tudi zaželena.
Drugič: Pravica javnosti do obveščenosti je v današnjem času zelo ogrožena, ta problem pa se z razvojem tehnologije le še zaostruje. Tipičen in aktualen primer kršitve pravice do obveščanja je vplivanje na rezultate volitev s širjenjem lažnih novic po družbenih omrežjih.
Danes dopoldan sem se v DZ udeležil sprejema za družine in žrtve iz vojne 1991. Danes, na državni praznik dneva samostojnosti in enotnosti mi je manjkala enotnost napisana z veliko črko. Niti enega predstavnika opozicije ni bilo v dvorano. To pove veliko in nas navdaja s skrbjo. Eni zavračajo vsako poteza spoštovanja do doseženega in do vojnih žrtev če niso na oblasti.
Dodal bi še nekaj misli Milana Kučana prvega predsednika predsedstva Republike Slovenije.
Slovenija do svoje državnosti ni želela priti z orožjem, temveč z demokratično in jasno izraženo voljo ljudi. Plebiscit decembra 1990 je označil kot enega najpomembnejših mejnikov v slovenski zgodovini, saj je z več kot 95-odstotno podporo volilnih upravičencev državi zagotovil izjemno legitimnost, tako doma kot v mednarodnem prostoru.
Kučan je spomnil, da je bila takratna politična enotnost ključna. Vse parlamentarne stranke so prevzele skupno odgovornost za plebiscitno odločitev, zakon o plebiscitu pa je bil sprejet brez enega samega glasu proti. Prav zahteva, da mora za samostojnost glasovati večina vseh volilnih upravičencev, je po njegovih besedah odločilno prispevala k mednarodnemu priznanju Slovenije.
Zaključil bi rad z naslednjimi besedami Slovenijo imamo radi, je naša domovina, Slovenija ni idealna država, Je pa naša.
Da. Čuvajmo jo to našo domovino. Predragocena je in nastala s trudom mnogih generacij ne smemo jo zapraviti.

Spoštovani!
Ob koncu vam vsem skupaj želim vse najlepše in vam čestitam ob državnem prazniku, prihajajočih praznikih in vam želim vse najlepše v prihajajočem Novem letu 2026!