Na pobudo OZ VVS Idrija Cerkno so se v torek 14.11.2023 sestali predstavniki vodstev Območnih združenj veteranov vojne za Slovenijo, PVD Sever, ZZB za vrednote NOB in Zveze slovenskih častnikov, ki delujejo na območju občin Idrija in Cerkno.
Te organizacije na državni ravni že sodelujejo v okviru Koordinacije veteranskih in domoljubnih organizacij – KODVOS, ki letos obeležuje petnajst letnico svojega delovanja. Obstoj in delovanje tega koordinacijskega telesa je zlasti v koordinaciji medsebojnega sodelovanja organizacij ter v odnosu veteranskih in domoljubnih organizacij do organov državne oblasti, že prineslo dobre rešitve in zaznavne rezultate.
Začetki sodelovanje veteranskih in domoljubnih organizacij na ravni občin Idrija in Cerkno segajo v leto 2004, ko so ob razvitju prapora Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno, predstavniki Območnih združenj veteranov vojne za Slovenijo, Zveze borcev za vrednote NOB in Zveze slovenskih častnikov svečano podpisali listino o sodelovanju.
Četudi dosedanje sodelovanje veteranskih in domoljubnih organizacij na lokalni ravni ni posebej formalizirano in organizirano, se člani različnih organizacij srečujejo na številnih dogodkih, ki jih organizirajo posamezne organizacije. Medsebojno sodelovanja pa vse organizacije ocenjujejo kot dobro in uspešno.
Čas pa pred vse organizacije prinaša nove izzive. Pomlajevanja članstva, prostovoljstvo, zagotavljanje sredstev za delovanje, opravljanje strokovno administrativnih del, povezovanje in skupno nastopanje pri ponudnikih storitev – zlasti prevozov, skupno nastopanje do organov lokalne samouprave, časovno usklajevanje najpomembnejših aktivnosti posameznih organizacij in podobno, so vprašanja, ki terjajo odgovore in rešitve v vsaki od posameznih organizacij in od vseh skupaj.
Tovrstna srečanja so sodelujoči ocenili kot zanimivo in koristno možnost za izmenjavo mnenj, pogledov in stališč, pa tudi kot prostor za usklajevanje programov dela in skupnega nastopanja. Tesnejše sodelovanje veteranskih in domoljubnih organizacij pa lahko doprinese in zagotovi še uspešnejše uresničevanje poslanstva vsake od organizacij v lokalnem okolju.

Domala poln avtobus članic in članov OZ VVS Idrija Cerkno, njihovih spremljevalcev in spremljevalk ter drugih ljubiteljev dobre družbe, je sobotno popoldne 11.11.2023 preživelo na tradicionalni Martinovi ekskurziji.
Domoznanski del ekskurzije je bil namenjen spoznavanju Ajdovščine in njene okolice ter nekaterih njenih znamenitosti.

Najprej so se udeleženci ogledali strojnico Male hidroelektrarne Hubelj v Ajdovščini, katero upravlja podjetje Soške elektrarne Nova Gorica. Operater hidroelektrarne Denis Margon jih je seznanil z osnovnimi značilnostmi elektrarne, ki je bila zgrajena leta 1931 in je bila v tistem času najmočnejša na Primorskem. V zadnjih treh letih pa je bila elektrarna deležna obsežne obnove. Investicija v obnovo, vredna štiri milijone evrov, je zajemala zamenjavo jeklenega tlačnega cevovoda in hidromehanske opreme, sanacijo dovodnega kanala, vtočnega objekta in preureditev prelivnega kanala.

V strojnici pa je bila vgrajena nova generatorska oprema z vzbujalnim sistemom, zamenjali so elektro in strojno opremo ter na novo postavili sistem požarnega javljanja. Mala hidroelektrarna Hubelj povprečno proizvede deset gigavatnih ur električne energije na leto, kar zadostuje za porabo 2800 povprečnih gospodinjstev. Po prenovi bo elektrarna zagotavljala proizvodnjo električne energije za prihodnjih 90 let.

Po končanem ogledu so se odpeljali na izvir Hublja, kjer je zajetje za elektrarno ter vodno zajetje za vodovod. Sam izvir vodotoka pa ob letošnji izdatni vodnatosti nudi čudovit, včasih skoraj strašljiv pogled količino vode, ki dre iz skalnih sten ter na okolico izvira. Nedaleč od izvira Hublja stoji objekt nekdanjega skladišča orožja JLA v katerem je bilo med osamosvojitveno vojno za Slovenijo uskladiščeno tudi orožje Teritorialne obrambe Ajdovščina.

Tu je udeležence sprejel bivši predsednik OZ VVS Ajdovščina Vipava Ivan Marc. Ivan, ki je bil v času osamosvojitvene vojne član poveljstva Teritorialne obrambe Ajdovščina, je bil tudi poveljnik operativne skupine pripadnikov Teritorialne obrambe, ki je pripravljala zavzetje objekta in izvzem orožja iz tega skladišča. Kot živa priča dogajanja je udeležencem na različnih lokacijah nazorno, zanimivo in doživeto predstavil potek takratne vojaške operacije.

Spoznavanje dogodkov iz osamosvojitvene vojne pa so zaključili ob spominskem obeležju ob mostu čez Hubelj v središču Ajdovščine, na katerem je bila v času vojaških spopadov postavljena barikada z namenom nadzora prometa na komunikaciji in preprečevanja premikov enot JLA na tej komunikaciji.

Družabni del ekskurzije, ki je bil namenjen čaščenju Martina, se je odvil na Turistični kmetiji Birsa na Brju. Po gospodarjevi dobrodošlici in ogledu vinske kleti, ki je ponujala tudi bogato degustacijo domačih suhomesnatih dobrot in rujne kapljice, je sledila martinova večerja. Veselo druženje pa se je ob dobri glasbi in plesu nadaljevalo do poznih večernih ur.

Ob zaključku pohoda »po poteh enot TO Idrija« in spominskih obeležij NOB, ki je v organizaciji Območnega združenjem veteranov vojne za Slovenijo Idrija – Cerkno in Območnega združenja borcev za vrednote NOB Idrija – Cerkno, v nedeljo, 29. oktobra potekal po Idrijskih Krnicah, je navzoče nagovoril nekdanji predsednik veteranskega združenja in častni občan občine Cerkno Marijan Platiše.
V nadaljevanju njegov nagovor objavljamo v celoti.

Spoštovane pohodnice in pohodniki, vojne veteranke in veterani, tovarišice in tovariši!
Najprej vam v imenu Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno izrekam dobrodošlico tu na cilju današnjega pohoda. Obema organizatorjema in vodjem pohoda se zahvaljujem za vložen trud v pripravo današnjega dogodka. Vam pa čestitam, ker ste se kljub ne najbolj prijaznemu vremenu udeležili današnjega pohoda in prehodili pot po območju na katerem so med osamosvojitveno vojno za Slovenijo delovale enote Teritorialne obrambe Idrija ter mimo spominskih obeležij dogodkom in žrtvam narodno osvobodilne borbe.
Ker je današnji dogodek namenjen tudi počastitvi državnega praznika Dneva suverenosti Republike Slovenije, ki smo ga praznovali v sredo, sem bil zaprošen, da vam spregovorim o suverenosti in o poti, katero je do svoje suverenosti morala prehoditi slovenska država. Zato moj nastop ne bo kakšen navdihujoč govor ampak bolj zgodovinski prikaz poti in pomembnosti dogodka, ki ga obeležujemo kot državni praznik.
Če vzamemo v obzir le našo polpreteklo zgodovino, lahko kot nesporno ugotovimo, da slovenski državi suverenost ni bila podarjena ampak je bila ta priborjena. Najprej med narodno osvobodilno borbo, v kateri se je bila najodločnejša in najbolj krvava bitka slovenskih partizanov in civilnega prebivalstva za slovensko samostojnost in za priključitev Primorske matični domovini. Nadaljevala pa se je v osamosvojitveni vojni za Slovenijo, v kateri smo se pripadniki Teritorialne obrambe in Milice z orožjem uprli takrat eni najmočnejših armad v Evropi, ter uveljavili plebiscitno voljo slovenk in slovencev, da želijo živeti v samostojni državi ter komaj nastalo državo tudi obranili.
Po definiciji je suverenost izvirna pravica vladanja. Državna suverenost pa je najvišja moč države na njenem teritoriju. Socialistična republika Slovenija je svojo omejeno suverenost uveljavljala kot republika v okviru Jugoslovanske federacije. Republika Slovenija pa je formalnopravno postala suverena država 25. junija 1991 z razglasitvijo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Vendar je takrat v Sloveniji še vedno delovala Jugoslovanska ljudska armada, ki je dobila nalogo takratnega Zveznega izvršnega sveta, da Sloveniji z zasedbo mejnih prehodov in letališča Brnik, prepreči odhod iz skupne države. Temu je sledil odločen odpor slovenskih obrambnih sil in desetdnevna vojna za samostojno Slovenijo.
Vojaški spopadi so se omejili 30. junija z dogovorom o prenehanjem sovražnosti med slovenskimi obrambnimi silami in JLA ter končali 4. julija z umikom enot JLA v vojašnice. Spominjam se, da smo bili teritorialci zaradi ukaza o prenehanju spopadov kar malo razočarani. Zaskrbelo nas je ali gre za kapitulacijo, saj nam je na bojiščih dobro kazalo? Ko smo čez čas spremljali grozote, ki jih je vojna povzročala v drugih Jugoslovanskih republikah, pa smo spoznali, kako pomemben je bil ta korak, ki je zagotovil, da na bojiščih človeška življenja niso bila več ogrožena. Kljub prenehanju sovražnosti osamosvojitvena vojna še ni bila končana. Sam sem bil med tistimi, ki smo na Tolminskem nadzirali umik armade iz obmejnih stražnic v vojašnico Tolmin. Kot je bilo videti je bil zanje umik boleč in marsikdaj tudi sovražen. Za seboj so pustili ne samo izpraznjene ampak demolirane objekte. Pravo razdejanje. Iz zidov so potrgali električno inštalacijo, polomili lijake, WC školjke in vodovodne pipe, če teh niso mogli demontirati, celo nekatere podboje vrat so iztrgali iz zidov.
Ko je orožje začasno utihnilo, se je nič manj srdita bitka prenesla za pogajalsko mizo. Po številnih pogajanjih so naši predstavniki na čelu z Milanom Kučanom in Lojzetom Peterletom, s trojko Evropske skupnosti in predstavniki Jugoslovanskih oblasti dne 7.julija sklenili tako imenovano Brionsko deklaracijo. V njej so se dogovorili o prekinitvi sovražnosti z JLA in o tem, da Slovenija za tri mesece zamrzne svoje osamosvojitvene aktivnosti.
Naporen in mukotrpen pogajalski proces pa je 18. julija pripeljal tudi do odločitve Predsedstva Jugoslavije o umiku JLA iz Slovenije. Odločitev Predsedstva, za katero se je zavzemal zlasti dr. Janez Drnovšek, pa ni bila gladka. Ker se je v tem obdobju že razplamtela vojna tudi na Hrvaškem, se Hrvaški član predsedstva z umikom JLA iz Slovenije ni strinjal. Odločilen glas za umik pa je prispeval bosanski član Bogič Bogičevič, katerega se osebno spominjam iz časa, ki je bil predsednik Jugoslovanske mladinske organizacije.
Sledila so številna pogajanja o izpeljavi umika, o tem, katero oborožitev in opremo bo JLA odnesla s sabo in kaj bo ostalo v Sloveniji, po katerih komunikacijah bo potekal umik in podobno. Umik JLA pa je pomenil tudi precejšnje varnostno tveganja, saj bo na smereh umika precejšna koncentracija sil JLA. Lahko bi na eni ali drugi strani prišlo do ekscesov, ki bi ogrozili našo varnost. S temi vprašanji so se ukvarjala pristojna poveljstva Milice in Teritorialne obrambe. Na slovenski strani je umik JLA nadzorovalo in varovalo 152 ljudi. Operativni akciji umika pa je poveljeval Boris Žnidarič, tedanji namestnik poveljnika slovenske Milice.
Naš glavni pogajalec z JLA, pokojni Miran Bogataj, je svojo nalogo dobro opravil. Za umik JLA iz Slovenije je obstajalo kar nekaj scenarijev in možnih poti. Od umika prek Madžarske, do odhoda iz tržaškega pristanišča, pa tudi umik iz koprskega pristanišča. Prvotno dogovorjen datum umika JLA je bil 18. oktober. Jugoslovanska armada pa se je začela umikati 20. oktobra, zaključil pa se je 25. oktobra 1991 ob 23.45 uri, ko se je v Koprskem pristanišču še zadnji vojak poražene JLA vkrcal na malteški trajekt Venus in s tem zapustil slovensko ozemlje. Naslednji dan, na državni slovesnosti ob odhodu zadnjega vojaka JLA iz Slovenije, je načelnik Republiškega štaba Teritorialne obrambe Republike Slovenije Janez Slapar poročal: “Na naših tleh ni več tujih vojakov, svobodo in suverenost varujejo naše sile”.
To je bilo sklepno dejanje slovenskega osamosvajanja. S tem je Slovenija tudi dejansko postala suverena država. Na ta dan so se uresničile želje naših prednikov, da bodo nekoč sami ali pa njihovi potomci živeli v svoji lastni in suvereni državi. Kot je takrat dejal predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan je sedaj “v rokah Slovenije in njenih organov odgovornost za obstoj in prihodnost slovenskega naroda”. Vojni veterani osamosvojitvene vojne smo bili mnenja, da ta pomemben dogodek ne sme utoniti v pozabo in smo leta 2014 Državnemu zboru predlagali, da se 25. oktober razglasi za državni praznik Dan suverenosti, kar so poslanci tudi podprli.
V mesecih, ki so sledili, je naša država postala mednarodno priznana članica družine evropskih držav ter 22. maja 1992 postala polnopravna članica Organizacije združenih narodov.
Z vstopom v Evropsko unijo 1. maja 2004 smo del državne suverenosti, zlasti na področju finančno monetarne, zunanje in obrambne politike, prenesli na Evropsko unijo.
Izvajanje suverenosti oziroma pravico vladanja o kateri sem uvodoma govoril, državljani Slovenije z vsakokratnimi volitvami prenesemo na naše poslance in na vlado. Kako oni v našem imenu izvršujejo to pravico in kako smo državljani s tem zadovoljni, pa je tema že za naslednji govor.
Menim, da smo na opisano pot do slovenske suverenosti lahko ponosni in ob državnem prazniku Dnevu suverenosti vsem vam iskreno čestitam!

V nedeljo, 29. oktobra smo člani Območnega združenjem veteranov vojne za Slovenijo Idrija – Cerkno in Območnega združenja borcev za vrednote NOB Idrija – Cerkno, v sodelovanju z nekaterimi krajani pripravili pohod po Idrijskih Krnicah.
Obisk tega izredno lepega predela idrijske občine smo vsebinsko povezali s praznikoma, ki sta aktualna v teh dneh – dnevom suverenosti in dnevom spomina na mrtve.
V času osamosvojitvene vojne so se na tem območju v juliju 1991 dobra dva tedna zadrževale enote teritorialne obrambe in bile deležne gostoljubja domačinov, a v tej vojni tu k sreči ni bilo človeških žrtev. Dan spomina na mrtve 1. novembra pa je priložnost za obisk obeležij, ki pričajo o žrtvah, tudi civilnih, v boju proti okupatorjem v času druge svetovne vojne.
V obeh prej omenjenih vojnah so prebivalci teh krajev in tisti, ki jih je na to območje zanesla bojna pot, prispevali svoj delež h končnemu cilju – suverenosti Slovenije, ki jo od leta 2014 obeležujemo z državnim praznikom na dan 25. oktobra. Zato je ta praznik upravičeno tudi njihov.
Kljub ne obetavni vremenski napovedi se je dvajset pohodnikov od lovske koče LD Jelenk odpravilo na dobrih dvanajst kilometrov dolgo krožno pot.
Najprej smo se po Idrijsko cerkljanski planinski poti povzpeli na vrh Jelenka. Ob vrtači pod vrhom smo se pri spominski plošči spomnili članov družine Močnik, ki so jih na tem mestu 25. marca 1945 ustrelili Nemci in domobranci.

Pot smo nadaljevali po območju, kjer so še vidni ostanki objektov in topniških položajev iz časov pred začetkom druge svetovne vojne. Takrat je Jelenk za italijansko vojsko predstavljal pomembno točko v obrambi rapalske meje.
Po severnem pobočju planote smo se nato spustili do domačije pri Rjavcu. Tam so Nemci po spodletelem napadu na Okrevališče št. 2 SVPB Pavla v Peklu 15. julija 1944 zverinsko umorili pet domačinov in zajeto bolničarko.
Pričanje o tem zločinu smo iz prve roke lahko slišali od Janeza Kende na sosednji domačiji Pri Hladniku. Kot petletni otrok je videl posmrtne ostanke žrtev pri Rjavcu pa tudi dveh partizanov, ki so jih bili nekaj dni prej Nemci po mučenju obglavili na domačiji pri Sedeju.
Pretresljive občutke ob takšnih spominih je ublažil pogovor z domačini na obeh domačijah, ki so nas prijazno sprejeli in pogostili. Za to se jim najlepše zahvaljujemo.
Napotili smo se proti prazni hiši v Peklu. Zanimalo nas je, kje je bilo okrevališče in kakšen je kraj, ki je dobil takšno ime.

Oblaki in občasno rahlo rosenje so preprečevali, da bi sveže jesenske barve zažarele v vsej lepoti in razgled je bil omejen na bližnje cerkljanske hribe, vasi in grape. Vseeno je bila narava lepa. V Pekel smo prišli v dveh skupinah.

Tisti z več kondicije so se spustili za približno dvesto višinskih metrov do opuščene domačije pri Kogeju in prižgali svečo ob obeležju, kjer so Italijani ustrelili dva aktivista Po strmi, komaj še vidni stezi, so se povzpeli do hiše v Peklu.

Ostali smo od Rjavca nadaljevali po novejši cesti nekoliko navzgor in se z grebena po kolovozu spustili do Pekla, kjer smo kmalu dočakali še tiste, ki so prišli po daljši poti.

Skupaj smo se seznanili z zgodovino okrevališča, njegovo povezavo z matično bolnišnico Pavlo v Trnovskem gozdu ter z dogajanjem ob napadu. Od tu je bilo tudi laže razumeti, kako je potekal napad na okrevališče in kako so se lahko rešili ranjenci ter osebje.

Z dvema grebenoma omejena dolina v strmem pobočju, ki se zaključi v prepadni grapi potoka Peklenščica, si kar zasluži svoje ime.

Povzpeli smo se nazaj na gozdno cesto in nadaljevali nad Peklom proti domačiji na Rupi. Ob spominski plošči smo se poklonili spominu na Pavleta Tušarja – Grapenskega, ki je svojo smrtjo rešil življenja prebivalcem okrevališča. Ko jih je hitel opozorit na nevarnost, so bližajoči se Nemci nanj streljali in s tem nase opozorili ranjence, ki so se zato pravočasno umaknili.

Pred Rupo smo se ustavili še pri preprostem križu, ki stoji na mestu, kjer so Nemci v zadnji ofenzivi konec marca 1945 postrelili šest od enajstih ranjencev iz okrevališča, ki so jih bili zajeli pod Jagrščami.

Po napadu v Peklu je namreč okrevališče nadaljevalo z delom v tej vasi in njeni okolici.

Z Rupe smo prišli po makadamski cesti do asfaltne ceste, ki vodi iz Spodnje Idrije čez Krnice na Oblakov vrh. V Rajdi se nam je odprl pogled na osrednji del Idrijskih Krnic z lepo urejenimi posestvi znanih proizvajalcev mleka, mlečnih izdelkov in drugih domačih dobrot. Tu sta tudi dvorana krajevne skupnosti in cerkvica.
Spomenik na križišči ( v Rajdi) nas je ponovno opomnil na delovanje partizanske sanitete v teh krajih; najprej na Sanitetno postajo št. 2 pod domačijo na Hribu iz začetka leta 1943 in na okrevališče št. 2 bolnišnice Pavla, katere zgodbo smo bili spoznali že med pohodom.
Na tem mestu pa smo vstopili tudi na območje, kjer so se med osamosvojitveno vojno od 4. do 20. julija leta 1991 zadrževale enote teritorialne obrambe občine Idrija v pripravljenosti, da bi bojno delovale v primeru prodora nasprotnika na to ozemlje. K sreči se je vojna zaključila hitro in tako lahko sedaj obujamo le lepe spomine na obdobje, ki smo ga preživeli sicer v negotovosti in napetosti, ampak tudi v tovariškem vzdušju in prijaznih odnosih z domačini.
Oblačno nebo in rahel dež sta nas odvrnila od tega, da bi obiskali še domačijo na Kalu, kjer se je med osamosvojitveno vojno zadrževal en vod teritorialcev in od koder bi v jasnem vremenu lahko uživali v prelepem razgledu. Kar po glavni cesti smo se napotili proti izhodišču in hkrati cilju naše poti. Ustavili smo se še pri spomeniku pri Sedeju, na mestu, kjer so Nemci 11. junija 1944 po večurnem mučenju obglavili dva ujeta partizana iz Vojkove brigade. O tem zločinu so ohranjene fotografije v muzeju in v številnih knjigah.
Za zadnji del poti do lovske koče smo izbrali bližnjico mimo domačije na Griču, tudi mimo vedno bolj znane Hiške na Griču in nekdanjih italijanskih utrdb, ki so sedaj preurejene in uporabljene kot del turistične ponudbe.
Na celi poti smo lahko z zadovoljstvom ugotovljali, da vas živi in se pomlajuje, da je lepo urejena in da postaja vedno bolj znana po svojih posebnih izdelkih in storitvah.

V lovski koči so nas prijatelji lovci in veterani pričakali s toplim zavetjem in okrepčilom, za kar se jim najlepše zahvaljujemo. Pozdravit sta nas prišla tudi tudi predsednik krajevne skupnosti Krnice Masore in predsednik občinskega odbora ZZB za vrednote NOB Idrija Cerkno.

V teh pogojih smo lahko še nekaj časa ostali ob prijetnem druženju.

Osrednji del tega je bil nagovor nekdanjega predsednika in še sedaj enega najbolj aktivnih članov Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo, Marijana Platiše, tudi častnega občana občine Cerkno.
V povezavi z nedavnim praznovanjem dneva suverenosti je spregovoril o suverenosti in o poti, katero je do svoje suverenosti morala prehoditi slovenska država. Podal je zgodovinski prikaz poti in pomembnosti dogodka, ki ga obeležujemo kot državni praznik. S svojim izvajanjem je kar nekaj poslušalcev spodbudil k temu, da so dodali še svoje spomine na obdobje osamosvojitvene vojne.

Razšli smo se z občutkom, da smo preživeli lep dan, poln novih spoznanj in tudi izzivov za razmisleke. Tudi o tem, kaj bi se človeštvo lahko naučilo iz zgodovine, a se ne.
Lepo vreme, kot smo ga bili deležni na podobnih pohodih v preteklih dveh letih, bi zagotovo ta dan naredilo še precej lepši. Bo pa morda tako prihodnje leto. Bili smo namreč enotnega mnenja, da bomo pohod v podobni obliki ponovili.
Vlado Sedej

Grob je nekakšno mesto za prikazovanje našega odnosa do pokojnikov, do tega kako so zaznamovali naše življenje, do njih pa nas vodi čut hvaležnosti za vsa dela, ki so jih pokojniki opravili.
Ped dnevom spomina na mrtve se zato vojni veterani poklonimo spominu na pokojne kolege, prijatelje in soborce, ki so bili člani Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno.
Kot je postala že tradicija, so delegacije Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno tudi letos obiskale pokopališča, se za trenutek ustavile ob grobovih pokojnih članov in nanje položile cvet spoštljivega spomina in zahvale za njihovo delo na poti, ki smo jo prehodili skupaj.