Pred vrati je državni praznik Dan samostojnosti in enotnosti, ki nas spominja na plebiscit, ki potekal leta 1990 in na potek osamosvajanja Slovenije, ki je plebiscitu sledil naslednje leto.
Vabimo vas, da našo tedanjo enotnost in lepe spomine na takratne dogodke skupaj podoživimo na prireditvi z naslovom »Eno devo le bom ljubil…«, ki bo potekala v torek, 23. 12. 2025 ob 18.00, v Rudniški dvorani v Idriji.
Letošnja prireditev, ki jo pripravljajo učenci in učitelji Osnovne šole Idrija bo tematsko obarvana v bogastvu slovenskih narečij.
Na prireditvi bodo nastopali učenci in učitelji OŠ Idrija ter zunanji nastopajoči in njihovi mentorji.
Obiskovalce bo kot slavnostni govornik nagovoril polkovnik Miha Butara, častni predsednik Zveze slovenskih častnikov in dolgoletni predsednik Organizacijskega odbora Partizanske smučine Cerkno 45.
Prireditev bo imela tudi solidarnostno noto, saj se bodo na njej zbirali prostovoljni prispevki za Šolski sklad OŠ Idrija.

Čestitamo vam praznik Dan samostojnosti in enotnosti ter vas vljudno vabimo na prireditev!

Pozdravljeni, spoštovani ljubitelji pohodov v okolico Idrije!
Kot že nekaj preteklih let, se bomo tudi v nedeljo, 21.12. 2025 udeleženci letošnjih planinskih, veteranskih in drugih pohodov v okolico Idrije odpravili skupaj na Javornik, ko bo potekal 47. spominskega pohod na Javornik.
Pridruži se nam lahko kdor želi. Lahko tudi le v eno smer ali le del poti.
Zbrali se bomo ob 8. uri na trgu sredi Črnega Vrha nad Idrijo.
Izhodišče pohoda ali dostop do koče bomo po potrebi, po dogovoru na zbirnem mestu, lahko prilagodili vremenskim razmeram ter možnostim parkiranja.
Osnovni predlog je, da se povzpnemo preko Šajsne ravni in od tu čez vrh Javornika do Pirnatove koče, kjer se bomo ob 11. uri udeležili spominske slovesnosti. Kdor se ne počuti dovolj pripravljen, lahko pride do Šajsne ravni tudi z avtomobilom.
Po končani spominski slovesnosti gremo do domačije pri Škvarču, kjer se bomo na kraju samem podrobneje seznanili s tragedijo, ki se je tam zgodila 23. decembra 1943 in ji je ta pohod posvečen. Od tu se spustimo do parkiranih avtomobilov. Vsakdo pa se lahko od koče vrne tudi po svoji želji, po kakšni drugi poti.
Prosim vse, ki bi šli z nami, da me o tem obvestite do sobote opoldne. Tako vas bom lahko obvestil o morebitnih prilagoditvah, če bodo te potrebne zaradi vremena. To po trenutnih napovedih ne bo najbolj ugodno.
Tako zamišljen skupinski obisk Javornika ni uradno organiziran pohod, zato se nam vsak pridruži na lastno odgovornost.

Vljudno vabljeni, mogoče malo naporno, a zanimivo bo!

Vsem tistim, s katerimi se ne bomo videli na Javorniku, pa že ob tej priložnosti voščim vesele in mirne praznike, v prihajajočem novem letu 2026 pa veliko dobrega, predvsem čvrsto zdravje.
Tekst: Vlado Sedej

JLA je zagrozila, da bo na današnji dan pred 35 leti zaplenila evidence o slovenskih nabornikih. Kot odgovor na to, se je v obdobju od 9. do 14. decembra 1990, v Občini Idrija, kot tudi drugod po Sloveniji, odvijala prva akcija slovenskih obrambnih struktur proti JLA v kateri »je šlo zares«. V nadaljevanju bomo na kratko obudili spomin na tedanje dogajanje.
Slovenska Skupščina je 2.7.1990 sprejela Deklaracijo o suverenosti s katero je med drugim odločila, da Slovenija ne bo več pošiljala nabornikov na Kosovo, kjer so bile razmere že zelo napete in je JLA že aktivno posegala v njihovo razreševanje. Kasneje pa je v pogajanjih z vrhom JLA svoje zahteve še zaostrila. Na služenje vojaškega roka je bila nabornike pripravljena pošiljati le v enote 5. armadnega območja, to je v enote JLA na območju Slovenije in Hrvaške.
JLA je na te zahteve Slovenije odreagirala tako, da je hkrati s pogajanji pripravljala načrt, po katerem naj bi JLA tudi s silo zaplenila evidence nabornikov, ki so se nahajale na sedežih Oddelkov za obrambo občin in sama izvedla napotitev slovenskih nabornikov v enote JLA na območju celotne Jugoslavije.
O njihovi nameri, da to storijo, priča tudi v jeseni 1990 podpisani odlok predsednika Zveznega izvršnega sveta o oblikovanju posebnih vojaško-teritorialnih organov, ki naj bi po zasegi naborih evidenc v Upravnih organih za obrambo, izvedli napotitev slovenskih nabornikov v JLA. Na čelo teh organov so bili postavljeni po rangu najvišji komandanti enot JA na posameznem območju. Za območje občine Idrija je bil sedež tega organa v vojašnici v Ajdovščini.
Slovenija se je na te namere JLA  nemudoma odzvala. Vsem Oddelkom za obrambne zadeve v Sloveniji je bilo naloženo, da naborne evidence in sezname skrbno uredijo, poskrbijo za njihovo dodatno fizično varovanje z oboroženo silo in določijo več tajnih lokacij, na katere bi v primeru potreb, evidence premestili.
Takrat sta Teritorialna obramba in Postaja Milice Idrija dobili nalogo, da z orožjem zavarujeta dokumentacijo o nabornikih, ki jo je hranil Oddelek za ljudsko obrambo v Idriji. Operacija varovanja dokumentacije je v Idriji potekala med 9. in 14. decembrom 1990.
Za izvršitev naloge so bili posebej izbrani pripadniki TO Idrija, katerim so pojasnili da tokrat »ne gre za vojaško vajo ampak gre zares« in jim podelili »ostro strelivo«. Angažiran je bil obveščevalni in operativni del Občinskega štaba TO, ki je vodil aktivnosti; del Zaščitnega voda, ki je izvajal fizično varovanje stavbe Občinskega štaba TO Idrija, Oddelka za ljudsko obrambo in občine Idrija ter Vod za protidiverzantsko delovanje, ki je bil nastanjen v stavbi Dijaškega doma Idrija in, kateri bi v primeru potrebe, z orožjem preprečil zaplembo dokumentacije o nabornikih.
Postaja Milice pa je s patrolami izvajala nadzor na komunikacijah, kontrolo prometa, po potrebi pa tudi kontrolo ljudi. Sodelovanje med Milico in Teritorialno obrambo je bilo zgledno.
Obveščevalci Občinskega štaba TO so v krajevnih skupnostih, ki so gravitirale na glavne komunikacije proti Idriji aktivirali pomočnike načelnikov Narodne zaščite za obveščevalne zadeve. Na vseh vpadnicah v Idrijo, pa so postavili stalne opazovalnice, na katerih so opazovalci neprestano spremljali in javljali vse premike pripadnikov JLA na teh komunikacijah. Opazovalnice so bile v stanovanjskih hišah, ki so bile na primernih lokacijah ob komunikacijah in katerih lastniki so bili hrabri in zaupanja vredni ljudje. Za opazovalce so bili izbrani sposobni, hrabri in zaupanja vredni pripadniki TO. Bili so iz različnih enot, po večini so v enotah opravljali naloge komandirjev oddelkov ali podobne odgovornejše naloge.
Opazovalnica na Travniku je bila v stanovanjski hiši Terezije in Andreja Vončina na Travniku 17. Opazovalca sta bila: od 9. do 11.12.1990 Miklavčič Jože in Mlakar Srečko, od 11. do 14.9.1990 pa Hvala Miro in Brus Bogdan.
Opazovalnica v Godoviču je bila v stanovanjski hiši Vere in Janeza Pišlar, Godovič 64. Opazovalca sta bila: od 9. do 11.12.1990 Jurjavčič Branko in Erjavec Danilo, od 11. do 14.9.1990 pa Rupnik Benedikt in Poženel Erazem.
Opazovalnica v Rebru je bila v stanovanjski hiši Sonje in Mira Mohorič, Gore 9. Na njej sta od 9. do 11.12.1990 naloge opazovalcev opravljala Boris Jordan in Marko Obid.
Opazovalnica na Ledinskem Razpotju je bila v gostilni pri Marici in Ivanu Novak, Pečnik 3. Dolžnost opazovalca pa sta od 9. do 11.12.1990 opravljala Rajko Likar in Aleš Lampe.
V mestu Idrija je delovala premična opazovalnica, ki ni imela lokacije ampak se je opazovalec po mestu gibal peš ali z avtomobilom. Premična opazovalca od 9. do 14.12.1990 sta bila Pavel Vidič in Marko Vihtelič st..
Za koordinacijo obveščevalnih dejavnosti ter za zbiranje in obdelavo obveščevalnih podatkov so v Idriji organizirali obveščevalni center, ki je zaradi varnosti deloval na lokaciji izven sedeža Občinskega štaba TO in sicer v kletnih prostorih stanovanjske hiše Irene in Marjana Kurtanjeka v Študentovski ulici v Idriji. V obveščevalnem centru so delovali Marijan Platiše kot obveščevalec Občinskega štaba TO, Jože Erjavec kot njegov namestnik in Miran Jurjavčič, kot dežurni v centru.
Od tam so obveščevalne podatke pošiljali Ediju Golobu na sedež Občinskega štaba TO, ki je operativno koordiniral in poveljeval vsem enotam, ki so bile aktivirane v operaciji. Sredstev za zveze takrat ni bilo na pretek. Z nekaterimi opazovalnicami so imeli telefonsko, z večino pa radijsko zvezo preko civilnih radijskih postaj Občinskega centra zvez. Pogovore preko teh radijskih postaj so lahko poslušali vsi, zato so se pogovarjali samo s signali, ki so jih opazovalci uporabljali pri sporočanju obveščevalnih podatkov. S tem v zvezi je bilo tudi nekaj zanimivih dogodivščin.
Operacija zbiranja obveščevalnih podatkov, varovanja pomembnih objektov in vzdrževanja bojne pripravljenosti vpoklicanih pripadnikov TO, se je odvijala nepretrgoma, vse do prejema ukaza o prenehanju nevarnosti.
Izkazana bojna pripravljenost, pogum in hrabrost udeležencev ter odločen in oster odziv Teritorialne obrambe in Milice v Idriji ter tudi drugod po Sloveniji, je JLA odvrnila od namere in poskusa nasilnega prevzema dokumentacije o slovenskih nabornikih. Od uspeha te operacije je bila odvisna usoda številnih slovenskih nabornikov. Zato naj ne gre v pozabo!

Po več kot treh desetletjih so se pričevalci dogodkov na Šentviški Gori iz časa vojne za Slovenijo znova zbrali in spregovorili o dogajanju povezanem z zavzetjem skladišča JLA Večkrat so poudarili, da so imeli dolga leta občutek, kot da se o tem ne sme govoriti. V knjigah in zapisih, kjer je dogajanje na Šentviški Gori omenjeno, so podatki velikokrat nepopolni ali netočni. Iz pripovedi sodelujočih pa izhaja, da je bilo pri zavzetju skladišča odločilno tudi delo takratne milice, lovcev in civilnega prebivalstva, kar je bilo doslej večinoma izpuščeno iz uradnih opisov.
Razgovor o zavzetju skladišča orožja JLA na Šentviški Gori je pripravil in vodil Silvo Hrovat ob soglasju OZ VVS Gornje Posočje. Potekal je 14. oktobra 2025 v prostorih Obrtno-gospodarske zbornice Tolmin.
Udeleženci razgovora so poudarili, da je bilo v tistem času bistveno zaupanje med pripadniki Teritorialne obrambe, Milice in prebivalci Šentviške planote. Prav ta povezanost je omogočila, da je bilo skladišče zavzeto mirno, brez streljanja in brez posledic za ljudi ali okolje.
Skladišče JLA je bilo zgrajeno leta 1988 inje hranilo več sto ton streliva in eksploziva, namenjenega 345. planinski brigadi JLA, 62. grafičnemu bataljonu JLA, korpusni zalogi JLA in 63. Obm ŠTO Tolmin. Odgovornost tistih, ki so sodelovali pri zavzetju skladišča, je bila velika, saj bi vsak napačen korak lahko pomenil katastrofo.
Karlo Laharnar, sicer domačin se je spominjal: »Ko smo prišli na Pečine, je bilo jasno, da gre zares. Strah je bil prisoten, toda odločnost je bila močnejša. Večina nas je slutila, da bo verjetno potrebno izvesti zavzetje skladišča orožja JLA na Šentviški gori«.
Prve dni je bila mobilizacija pripadnikov TO počasna, saj so bile enote le delno popolnjene, hkrati pa so se na tem območju zbirali tudi rezervisti JLA, kar je povzročalo zmedo. Poleg tega je prišlo do šuma v komunikaciji in poznega sprejetja ukaza za zajetje poveljnika 345. planinskega bataljona JLA, majorja Nikolaša, ki se je medtem uspel umakniti proti Tolminu. Ta zaplet je bil po mnenju sodelujočih posledica nepopolne mobilizacije in nezadostnega obveščanja med TO in Milico.
Postaja milice Tolmin je imela pomembno vlogo pri zavarovanju območja, usmerjanju prometa in nadzoru dostopov do planote. Njihovo sodelovanje z enotami TO in domačini je bilo ključno pri preprečevanju morebitnih incidentov.
Po prihodu stotnika TO Angela Laharnarja, ki je dobro poznal teren, so bile enote razporejene učinkoviteje, vzpostavljene so bile stalne zveze in nadzorni položaji. Civilne strukture (krajevna skupnost, lovci in krajani)so prevzele naloge opazovanja, povezovanja in logistične podpore.
Major Vito Berginc, poveljnik 63. Obm ŠTO Tolmin, je zadolžil stotnika 1. razreda Vilija Šafhalterja in stotnika 1. razreda Darka Mavriča, da vzpostavita stik s pripadniki JLA in pripravita pogajanja o predaji skladišča. Na Mostu na Soči smo se dogovorili o načinu predaje stražnice in skladišča, vendar poveljnik stražnice JLA poročnik Ahmija sprva na predajo ni pristal. Po več pogovorih in tehtanju okoliščin je dogovor na koncu vendarle potrdil.
Stotnik 1. razreda Silvo Hrovat se zavzetja skladišča spominja:
»Ko smo prispeli do stražnice, je bila napetost izjemna. Zaradi razmer sem se odločil osebno vstopiti v objekt, da bi preveril položaj in dokončno uskladil dogovor. V trenutku se je izkazalo, da položaj zahteva mirno, a odločno ravnanje. Poveljniku sem ponovil pogoje, o katerih smo se dogovorili na Mostu na Soči, in ta je nato ravnal v skladu z dogovorom. Stražnica je bila predana brez streljanja in brez žrtev.«
Dogodek se je končal brez nasilja, čeprav so bili trenutki zelo napeti. Poveljnik stražnice je bil zaradi pritiska in negotovosti v nekem trenutku tik pred tem, da bi storil samomor, vendar je bil s pravočasnim posredovanjem in mirnim pristopom zadržan in pomirjen.
V tistih trenutkih se je pokazala zrelost in preudarnost vseh prisotnih, ki so znali ohraniti mirno glavo in preprečiti tragedijo.
Po uspešno izvedenem prevzemu je sledilo zavarovanje skladišča in okolice. Lovci in domačini so vzpostavili opazovalne točke, enote TO pa so bivale v šotorišču v bližini. Spomin na eksplozijo skladišča v Črnem vrhu nad Idrijo, le dan pozneje, je bil vsem jasen opomin, kaj se lahko zgodi, ob neustreznem postopanju vseh upletenih..
Orožje in materialno-tehnična sredstva so bila kasneje prepeljana na varne lokacije, v nekaj konvojih po 10 kmionov, pa tudi naprej proti Hrvaški. Vse v skladu z odločitvami Sekretariata za ljudsko obrambo Republike Slovenije.
Ob koncu pogovora so veterani poudarili, da je bil uspeh rezultat zaupanja, odgovornosti in sodelovanja med ljudmi, ki so se takrat znašli pred zahtevno nalogo.
»Odločitve niso temeljile samo na ukazih, ampak na presoji in odgovornosti ljudi na terenu,« je dejal stotnik Angel Laharnar.
Zapis razgovora bo podrobno opisan v Dokumentu »Zavzetje skladišča orožja JLA na Šentviški Gori 30.6.1991. V tem dokumentu je podrobno zapisan zapis iz pogovora 14.11.2025 v Tolminu.
Dogodek na Šentviški Gori je ostal zgled mirnega in premišljenega ravnanja v času, ko so drugod po Sloveniji še vedno potekali spopadi. Mineva več kot tri desetletja od zavzetja skladišča JLA, a spomin nanj ostaja živ – kot dokaz, da je pogum največkrat tih in rojen iz odgovornosti.
Na razgovoru so sodelovali: Darko Mavrič, Angel Laharnar, Karlo Laharnar, Milan Lapanja, Peter Drole, Aleksander Vončina, Vili Šafhalter, Silvo Hrovat, Rok Uršič, Viljem Krivec, Silvo Seljak, Vojko Štih, Branko Žele, Roman Medved, Dušan Komar in Iztok Uršič.

Tekst: Silvo Hrovat, OZ VVS Gornje Posočje
Foto: Dušan Komar

Na vse vas spoštovani vojni veterani in prijatelji se obračamo z vljudno prošnjo za podporo pri solidarnostni zbiralni akciji za veterana vojne za Slovenijo 1991 in dolgoletnega člana OZ VVS Gornje Posočje iz Tolmina gospoda Valterja Jermola.
Valter Jermol je bil med osamosvojitveno vojno pripadnik čete Teritorialne obrambe Tolmin, ki je zavzela skladišče orožja na Šentviški Gori. Takoj po ustanovitvi se je vključil v delo OZ VVS Gornje Posočje v katerem je vrsto let deloval kot praporščak. V vlogi praporščaka ali samo kot udeleženec se je udeleževal številnih prireditev na državni, regijskih in lokalni ravni, ki so jih pripravljala veteranska združenja. Tudi na dogodkih, ki smo jih organizirali na Idrijskem ali Cerkljanskem, ni nikoli manjkal. Vedno je bil vir optimizma in dobre volje zato smo bili veseli njegove družbe.
Za svoje aktivno in prizadevno delo mu je Zveza veteranov vojne za slovenijo podelila več visokih priznanj.
Žal ga je nenadna huda bolezen prikovala na posteljo in invalidski voziček. Zaradi stopnišča v večstanovanjski stavbi, svojega doma ne more zapustiti brez pomoči drugih oseb, kar mu povzroča veliko stisko in mu onemogoča dostop do osnovnih življenjskih potreb ter rednih zdravstvenih obravnav.
Za izboljšanje njegovega položaja je nujna namestitev stopniščnega dvigala, ki bi mu omogočilo varen in samostojen izhod iz stanovanja. Celoten strošek nakupa in montaže dvigala znaša preko 13.000 EUR, katerega Valter Jermol sam žal ne more pokriti.
Ker svojega kolega in soborca v stiski ne moremo pustiti samega, smo se na Pokrajinskem odboru ZVVS Severnoprimorske odločili, da spodbudimo solidarnostno akcijo za zbiranje denarne pomoči za nakup stopniščnega dvigala.
Vabimo vas, da kot društvo, organizacija ali kot donator posameznik podprete našo solidarnostno pobudo in s svojim prispevkom pomagate uresničiti pomemben korak k izboljšanju kakovosti življenja človeka, ki je pred več kot tridesetimi leti skupaj z nami aktivno prispeval k obrambi naše domovine. Vaša pomoč bo neposredno namenjena financiranju stopniščnega dvigala (fotografija dvigala je simbolična), s čimer boste omogočili Valterju Jermolu dostojnejše in bolj samostojno življenje.
Vsak prispevek, naj bo velik ali majhen, pomeni pomemben delček k skupnemu cilju. Veseli bomo tudi, če boste informacije o akciji delili naprej med svojimi člani ali partnerji.
Darovana sredstva se do 31.1.2026 zbirajo na računu št. TRR: SI56 0400 1004 6432 240, sklic SI00-2025-2, namen Stopniščno dvigalo, ki je odprt pri Rdečem križu OZ Idrija, Rožna ul. 15, 5280 Idrija.
Lahko pa do 31.12.2025 darujete tudi z SMS sporočilom na telefonsko številko 1919 s ključno besedo DOM5 ali DOM10, tako boste darovali 5,00 ali 10,00 €.

Hvala vam za solidarnost, razumevanje in pripravljenost pomagati  nekdanjemu soborcu!