Letos mineva 30 let od formiranja in delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite, ki je trajal od maja do oktobra 1990 in nima primerjave v novejši slovenski zgodovini.
Manevrska struktura Narodne zaščite je enako kot drugje po Sloveniji delovala tudi na Idrijskem in Cerkljanskem.

Sedanje epidemiološke razmere ne omogočajo običajnih oblik za počastitev spomina na dogodke izpred 30 let in na ljudi, ki so udejanili projekt Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem.

Zato se v OZ VVS Idrija Cerkno poslužujemo našega digitalnega medija. Na spletni strani OZ VVS objavljamo zapise nekaterih takratnih akterjev MSNZ (Alojz Rejc, Edi Golob, Jože Erjavec, Darko Menard, Marijan Platiše …) in slikovno gradivo, ki je bilo pripravljeno za razstavo o delovanju Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem in smo jo ob prvi postavitvi poimenovali z imenom »Uporniki z razlogom«.

Darko Menard, avtoprevoznik, član MSNZ Idrija

SPOMINI NA PREVOZ OROŽJA IZ KOČEVSKE REKE

Najprej sva bila dva voznika v špilu za to, da bi za Teritorialno obrambo prepeljala določen tovor iz neznane lokacije v Idrijo. Naknadno so mi iz Idrije telefonirali, da naj bi jaz, ker sem zanesljiv, izvršil prevoz tega tovora. Ne vem s kom sem govoril. Povedal mi je, naj bom, tisti teden popoldan dosegljiv doma. Ko bom dobil klic, naj se povežem z nekom (Bojanom Furlan) iz Občinskega štaba Teritorialne obrambe v Idriji. On mi bo povedal kdaj in kje naj ga počakam s kamionom.
Bila je sreda ali četrtek, ko so me poklicali. Čeprav nisem vedel kam bom šel, sem poklical na Občinski štab Teritorialne obrambe v Idrijo. Tam so mi dali nadaljnja navodila. Rečeno mi je bilo, da moramo biti po 18. uri na bencinski črpalki v Ribnici.
Od tu naprej je bila stvar v rokah mojega spremljevalca iz Občinskega štaba Teritorialne obrambe Bojana Furlana. Dobro se spominjam, da mi je dejal, da morava na bencinski črpalki voziti za belim avtomobilom z določeno registrsko številko. To sem tudi storil. Zapeljal sem za belim avtomobilom, ta pa je začel krožiti okoli bencinske črpalke, dvakrat, trikrat. Postalo je sumljivo. »Sedaj se mi zdi, da sva ga pa najebala«, mi je dejal Bojan. Potem pa se je avto ustavil iz njega je izstopil moški in naju vprašal: »fanta, ali sta vidva iz Idrije«? Ko sva pritrdila, je odvrnil: »naša sta« in naju povabil, da peljeva za njim.
Potem sva od osme ure zvečer do druge ure zjutraj čakala v hotelu v Jasnici. Nato so prišli štirje fantje v civilu, oboroženi s pištolami in majhnimi avtomatskimi puškami. »Gremo na teren«, so rekli. Po gozdni poti smo se vozili precej dolgo, nakar smo prispeli do opuščenih stražarnic in do zapornic, ki so bile dvignjene. Mimo njih smo pripeljali do velikega skladišča. Tam so nas ustavili civilisti, oboroženi z orožjem, kakršnega ga dotlej nisem videl še nikoli.
Tedaj sta se nam pridružila še komandant Teritorialne obrambe občine Idrija in še nekdo, katerega sem videl prič. Orožje in drug tovor smo nakladali več kot eno uro. Ko smo naložili vse, mi je nekdo razložil točno določeno pot po kateri moram peljati, kajti ta bo varovana s policijskimi patrolami. Ko mi je to rekel sem se zavedel, da to ni kar tako. Obšla sta me strah in ponos obenem. Spoznal sem, da sem udeležen pri nekem velikem dejanju za Slovenijo.
Ko smo se pripeljali na cilj v Idrijo je bila ura že okrog štirih zjutraj. Tovor smo raztovorili na Postaji Milice v Idriji. Tu je že čakalo več ljudi, ki so pomagali pri raztovarjanju.
Potem sem odšel domov in zjutraj na delo kot, da se ne bi nič zgodilo. Spominjam se še, da mi je Bojan zabičal, da ne smem nikomur povedati, kaj se je v tej noči dogajalo. Tega sem se tudi držal, razen tega, da sem o prejeti nalogi doma že prej seznanil ženo, ki ji nadvse zaupam. Dogodki tiste noči pa so do danes ostali najina skrivnost.

Darko Menard

Godovič, 12.10.2005

Spoštovani,

Na današnji dan mineva 52 let odkar je bil ustanovljen glavni štab Teritorialne obrambe SRS pod poveljstvom Bojana Polaka – Stjenke. Skozi leta razvoja se je TO razvila v spoštovanja vredno oboroženo silo, ki je med prebivalstvom postala slovenska narodna vojska. Visok nivo usposobljenosti, profesionalizma in tudi vojaškega znanja je pokazala med osamosvojitveno vojno leta 1991, ko je vojaško obranila osamosvojitveni proces. Tradicije nekdanje TO danes neguje Slovenska vojska.

Vsem ponosnim nekdanjim teritorialcem čestitamo ob današnjem Dnevu ustanovitve slovenske Teritorialne obrambe.

Veteranski pozdrav.
Ladislav Lipič, predsednik

Enako kot drugje po Sloveniji, tudi v OZ VVS Idrija Cerkno, letos obeležujemo 30 letnico formiranja in delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite. Ta je enako kot po celi Sloveniji,  delovala tudi na Idrijskem in Cerkljanskem.

Zaradi epidemioloških razmer zaradi novega Koronavirusa, se za počastitev spomina na dogodke izpred 30 let in na ljudi, ki so udejanili projekt Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem, poslužujemo našega digitalnega medija.
V objavah na spletni strani OZ VVS objavljamo zapise nekaterih takratnih akterjev (Alojz Rejc, Edi Golob, Jože Erjavec, Darko Menard, Marijan Platiše…) in slikovno gradivo, ki je bilo pripravljeno za razstavo o delovanju Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem, ki smo jo ob prvi postavitvi poimenovali z imenom »Uporniki z razlogom«.

Jože Erjavec, član MSNZ Občine Idrija

OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST JE BILA POMEMBNA NALOGA MSNZ

Prvo potrditev mojih slutenj, da se medrepubliško prerekanje v federaciji in zaostrovanje z JLA ne bo dobro končalo, sem dobil v začetku maja leta 1990 v učnem centru Teritorialne obrambe v Kostanjevici na Krasu. Organizirano je bilo usposabljanje obveščevalnih organov občinskih štabov Teritorialne obrambe. Takrat smo prvič preigravali taktično vajo s predpostavko, da »nasprotnik« prodira na naše ozemlje z južne smeri in okupiral je del Dolenjske pokrajine. V vseh prejšnjih predpostavkah je »nasprotnik« vedno deloval iz zahoda, severa ali iz vzhoda.

Kot predavatelj in inštruktor je na tej vaji sodeloval g. Miloš Bregar iz republiškega štaba TO. Živo se spominjam, da je naju s kolegom Marijanom Platiše v nekem trenutku povabil na stran. V nekaj stavkih je analiziral aktualne dogodke v takratni državi. Odkrito je izrazil bojazen o možnosti mirnega razpleta dogodkov, saj se je v politične konflikte vedno bolj vpletalo tudi vodstvo JLA.

Naloga nas obveščevalcev je, je dejal, da se pravočasno pripravimo in organiziramo tako, da bo naša služba sposobna obveščevalno pokriti celotno območje za katerega smo odgovorni, ter sposobna delovati v najtežjih razmerah. Priznam, da sem se po tisti vaji s precej nelagodnimi občutki vračal proti domu.

Nato se je zgodila tajna razorožitev slovenske Teritorialne obrambe. Nekega dne, verjetno konec maja ali v začetku junija 1990, me je v službo poklical komandant občinskega štaba TO Idrija in me pozval, da se oglasim na štabu. Ko sva sedela v njegovi pisarni me je najprej seznanil, da moramo po ukazu nadrejenega štaba tudi mi predati vse orožje v skladišče, ki je pod nadzorom JLA v Črnem Vrhu nad Idrijo. Nisem mu izdal, da sem bil o dogodku že obveščen. Naročil mi je naj razmislim, kako bi obveščevalno pokrili vojaške objekte v Črnem Vrhu. Priznam, da sem bil v veliki zadregi. Prvič sem bil pred konkretno nalogo, na razpolago pa nisem imel ljudi iz podrejenih enot. Bil je »mir«, jaz pa sem bil pred tajno nalogo, ki bi me lahko stala glavo. Ni me bilo strah, le čuden nemir sem čutil v sebi.

Po tistem sem se večkrat zapeljal v Črni Vrh. Prikrito sem si ogledoval objekte JLA in točke s katerih bi bilo možno nadzorovati dogajanje v kasarni in njeni okolici. Po tehtnem premisleku, preverjanju in »tipanju« različnih oseb sem se odločil, da naloge opazovanja in zbiranje informacij zaupam: uslužbencu na Osnovni šoli Črni Vrh, upokojenemu učitelju, stanovalcu v bloku ob kasarni in lastniku vikenda ob dislociranem objektu JLA. Imel sem srečo. Zaupal sem pravim ljudem. Vse do odhoda zadnjega vojaka iz Črnega Vrha smo bili dnevno obveščeni o dogajanjih v kasarni in razpoloženju med vojaki.

Kasneje smo po isti shemi okrepili obveščevalno službo, ki je bila organizirana že prej, na celotnem območju Idrijske in Cerkljanske. Angažirali smo več sodelavcev in sodelavk. Naloge so vzorno opravili, čeprav niso vedeli eden za drugega.

V določenih obdobjih smo imeli na najbolj izpostavljenih lokacijah ob vpadnicah v občino organizirane tudi stalne opazovalnice. Lahko trdim, da smo v tistem času zelo dobro obveščevalno pokrivali celotno območje tedanje občine Idrija. Zagotovljeno je bilo dvojno ali trojno preverjanje informacij, določeni so bili kanali za prenos šifriranih sporočil, izdelane rezervne variante itd.

V tisti mesecih sva s skladiščnikom večkrat odšla v skladišče v Črni Vrh pod pretvezo, da hodiva čistit naše orožje. Vsakokrat, če je bilo le mogoče, sva ga nekaj kosov »ukradla« in prepeljala na OŠ TO Idrija. Kasneje sem sodeloval tudi v skupini, ki je v nočnih akcijah tajno pripeljala in uskladiščila orožje iz Kočevske Reke. Prvič smo ga uskladiščili na postaji Milice Idrija, drugič pa sem se za tajno skladišče v transformatorski postaji dogovoril z direktorjem firme Kolektor.

Glede na razpoložljivo opremo in orožje smo na novo formirali in oborožili nekatere enote TO. Izdelan je bil načrt, kako bi izvzeli naše orožje iz skladišča JLA. Vsi, ki smo takrat bili pozvani in so nam bile zaupane tajne naloge smo takrat živeli dvojno življenje. Normalno smo hodili v službe, izostanke iz doma opravičevali z različnimi obveznostmi, v sebi pa čutili, da počnemo nekaj pomembnega, čeprav si razpleta dogodkov nismo znali predstavljati.

Spodnja Idrija: 11.10.2005

Jože Erjavec

Letos mineva 30 let od formiranja in delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite, ki je enako kot drugje po Sloveniji delovala tudi na Idrijskem in Cerkljanskem.

Ustanovitev in delovanje Manevrske strukture Narodne zaščite,  od maja do oktobra 1990, je potekalo v najobčutljivejšem obdobju slovenskega osamosvajanja, kot odgovor na razorožitev dela Teritorialne obrambe s strani JLA in kot potreba po organizirani vojaški sili, ki bi varovala in branila osamosvojitvene ukrepe novo nastajajoče Slovenske države.

V OZ VVS Idrija Cerkno se bomo za počastitev spomina na dogodke izpred 30 let in na ljudi, ki so udejanili projekt Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem, poslužili našega digitalnega medija.

V naslednjih nekaj objavah na spletni strani OZ VVS bomo objavili zapise nekaterih takratnih akterjev (Alojz Rejc, Edi Golob, Jože Erjavec, Darko Menard….) in slikovno gradivo, ki je bilo pripravljeno za razstavo o delovanju Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem in smo jo ob prvi postavitvi poimenovali z imenom »Uporniki z razlogom«.

Edi Golob, namestnik načelnika MSNZ v Občini Idrija

PO RAZOROŽITVI TERITORIALNE OBRAMBE NI BILO LAHKO ZAGOTOVITI OROŽJA ZA RIPADNIKE MSNZ

»To je diverzija na Teritorialno obrambo« so bile moje besede, ko sem maja 1990 takratnemu poveljniku Teritorialne obrambe Severnoprimorske pokrajine oddal poročilo o uskladiščenju orožja v objekte JLA, zaradi česar sem bil kasneje večkrat v nemilosti. Kot če moškemu odvzameš moškost se vojak počuti brez orožja, taki so bili takrat moji občutki.

Logična posledica odvzema orožja Teritorialni obrambi je bila iskanje možnosti za organiziranje oborožene sile, ki bi v primeru potrebe delovala na območju Slovenije ali pa vsaj odvračala potencialnega agresorja od njegovih slabih namenov, saj je bilo zaradi napete politične situacije vsakomur jasno, da razvoj dogodkov lahko pripelje tudi do oboroženega spopada z JLA.

»Manevrska struktura narodne zaščite« je bila takrat marsikomu nejasen pojem, a nič zato, nekako nagonsko smo vsi, ki smo bili vključeni v to organizacijo sledili notranjim občutkom in plemenitim vzgibom. Da smo bili vsi pripadniki tej organizaciji resnično do kraja pripadni pove tudi podatek, da takratna JLA, kljub zelo intenzivni obveščevalni dejavnosti ni niti posumila, da v Sloveniji na temeljih razorožene Teritorialne obrambe nastaja nova oborožena sila.

Nekakšno dvojno življenje smo zaposleni v TO preživljali tiste dni. Eno je bilo tisto navidezno, zgolj najnujnejše smo postorili, predvsem zato, da ne bi prihajalo do konfliktov in sankcij nad nami, saj bi s tem ogrozili razvoj in delovanje Manevrske strukture narodne zaščite. Drugo je bilo tisto podtalno, kar smo počeli mnogo bolj goreče in zavzeto, predvsem zagotavljanje materialne osnove za delovanje organizacije ter formiranje enot na podlagi razpoložljive opreme, predvsem orožja.

V nekoliko lažji situaciji v primerjavi z drugimi, smo se v takratni občini Idrija znašli predvsem zato, ker razen skladišča v Črnem Vrhu ni bilo vojaških objektov toda nič manj odgovorno se zaradi tega nismo lotevali vseh svojih nalog.

Najpomembnejša naloga, ki smo jo v času delovanja Manevrske strukture narodne zaščite načrtovali na Idrijskem in Cerkljanskem je bil izvzem orožja Teritorialne obrambe iz skladišča v Črnem Vrhu nad Idrijo. Ta naloga pa je žal ostala neuresničena. Predvsem zaradi omejenega gledanja na situacijo nekaterih nam poveljujočih, pa se je kasneje v deset dnevni vojni za Slovenijo končala tragično.

Kanomlja, 12.10.2005

Edi Golob

Letos mineva 30 let od formiranja in delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite, ki je enako kot drugje po Sloveniji delovala tudi na Idrijskem in Cerkljanskem. Ustanovitev in delovanje Manevrske strukture Narodne zaščite je bil eden od najbolje organiziranih in konspirativnih projektov, ki je trajal od maja do oktobra 1990 in nima primerjave v novejši slovenski zgodovini. Oblikovan je bil v najobčutljivejšem obdobju slovenskega osamosvajanja, kot odgovor na razorožitev dela Teritorialne obrambe s strani JLA in kot potreba po organizirani vojaški sili, ki bi varovala in branila osamosvojitvene ukrepe novo nastajajoče Slovenske države.

V OZ VVS Idrija Cerkno smo v počastitev spomina na dogodke in na ljudi, ki so udejanili projekt Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem, pripravljali okroglo mizo, ki je bila načrtovana za konec meseca novembra. Žal so omejitveni ukrepi za preprečevanje okužbe s Covid 19 ta dogodek onemogočili.

Zavedajoč se dejstva, da okrogle mize ob 30 letnici delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite, zaradi epidemioloških razmer ne bo mogoče pripraviti, smo pripravili retrospektivo razstave o delovanju Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem, ki naj bi jo postavili v osnovnih šolah v Idriji in v Cerknem. Glede na to, da zaradi epidemije šole do nadaljnjega ostajajo zaprte je tudi izvedba te aktivnosti še pod vprašajem.

Da bi vendarle obeležili spomin na 30 letnico delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem, se bomo poslužili našega digitalnega medija. V naslednjih nekaj objavah na spletni strani OZ VVS bomo objavili zapise nekaterih takratnih akterjev (Alojz Rejc, Edi Golob, Jože Erjavec, Darko Menard…..),v katerih so obudili spomin takratno dogajanje ter nekaj slikovnega  gradiva, ki je bilo pripravljeno za razstavo o delovanju Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem in smo jo ob prvi postavitvi poimenovali z imenom »Uporniki z razlogom«.

Alojz Rejc, načelnik MSNZ v Občini Idrija

MSNZ NA IDRIJSKEM IN CERKLJANSKEM

V prostorih Občinskega štaba TO Idrija so v sredo,16. maja 1990 potekale vsakodnevne aktivnosti. Okrog 8 ure je zazvoni telefon in v slušalki sem takoj prepoznal glas komandanta TO severno primorske pokrajine. Komandant je brez vsakega uvoda ali pozdrava od mene zahteval, da se takoj javim na PŠTO na Ajševici in, da naj s sabo pripeljem tudi skladiščnika Bojana Furlana.
Na poti na Ajševico sva skušava ugotoviti, kaj se je zgodilo, prevladalo pa je prepričanje, da se verjetno pripravlja kakšen tehnični pregled ali inšpekcija JLA.
Ko sva z rahlo zamudo prispela na PŠTO, sem takoj opazil mrke poglede ostalih občinskih komandantov. Komandant OŠTO Tolmin mi je prišepnil: »To je škandal. Razorožujejo nas.« Ker tisti trenutek, zaradi zamude, še nisem poznal ukaza komandanta TO Slovenije generala Hočevarja o preselitvi orožja in streliva v objekte JLA, sem prijatelja iz Tolmina samo debelo pogledal.
Potem sem prejel pismeni ukaz in kot prilogo načrt preselitve. Pričel spraševati, ali je sploh mogoče to, kar pravi kolega iz Tolmina. Ker smo imeli že pred ukazom kar 81% oborožitve in streliva v objektih JLA sem se nekako potolažil, da gre zgolj za večjo varnost skladiščenja.
Ukaz komandanta PŠTO Severno primorske pokrajine smo tako 17.05.2005 v celoti izpolnili. Kontrolo nad našo oborožitvijo je tako prevzela JLA.
Dogodki, ki so sledili pa so nam začeli odpirati oči. Izvedelo se je, da vsi OŠO-ji niso v celoti izpolnili ukaza in, da so del oborožitve zadržali. S strani občinskega političnega vodstva smo bili kritizirani in že 31.05.1990 sem o preselitvi pismeno poročal takratni občinski skupščini. Kritizirani smo bili tudi s strani posameznikov. Kritike smo prenašali na PŠTO, kjer pa na naše pripombe, da gre za neke vrste kraje orožja sploh niso reagirali.
Tisto polete je bilo res pestro. Nenehno smo iskali rešitve kako priti do svojega orožja, vendar smo ga uspeli vrniti le manjši del. Na PŠTO je prihajalo do nenehnih konfliktov. Takrat sem bil znan kot najbolj goreč zagovornik usposabljanja enot TO na domačem terenu, in kot tisti, ki se je JLA-jevski logiki razmišljanja nenehno upiral. Z komandantom PŠTO-ja sva že prej prišla v tako hude spore, da jih je moralo reševati celo takratno občinsko in medobčinsko politično vodstvo, zato sem bil JLA-jevskem delu TO precej slabo zapisan.
Poletje se je prevesilo v jesen. V ponedeljek 17. septembra 1990 sem se vrnil iz službe in malo kasneje je zazvonil telefon. Ko sem prepoznal glas Draga Vidriha sem bil prepričan da bo spet treba na PŠTO. Vendar ni bilo tako. Drago mi je povedal, da bi rad govoril z mano. Določil je neko koordinato na Črnovrški planoti in čez eno uro in pol sva se na določeni točki tudi sestala.
Njegov resen obraz, službena pištola in pa to, da se ni hotel pogovarjati v avtu, mi je dalo slutiti, da se pripravlja nekaj zelo resnega. Po gozdni poti sva že kar nekaj časa hodila, ko je Drago končno spregovoril: »Lojze, zate vem da si že odločen, vendar te moram vseeno vprašati. Na čigavi strani si? Na naši ali na strani JLA?«
Odgovoril se mu: »Drago, menim, da me poznaš tako dobro, da odgovor že poznaš. Ker pa si bil ti dolžan vprašati, sem jaz dolžan odgovoriti. Sto procentov sem na naši strani«. Potem sva se rokovala, ozračje se je kar naenkrat sprostilo, oba sva postala dobre volje in klepetala sva kar nekaj časa. Drago mi je pripovedoval o srečanjih v Ljubljani, o tem, da je general Hočevar samo podaljšana roka Beograda pa o srečanju z Tonetom Krkovičem. Drago me je opozoril, da je stvar zakonsko sicer pokrita, da pa ne vemo, kako bo na vse skupaj reagirala JLA. Takrat še nisem dobil konkretnih zadolžitev, naročeno mi je bilo, naj razmislim, koga bom pozneje še vključil v sestavo, do takrat pa, da je stvar strogo konspirativna. Povedal mi je tudi, da bom dobil odločbo o imenovanju za načelnika MSNZ občine Idrija. Po kakšni uri pogovora sva se ločila in odšla vsak na svoj konec.
Potem so se dogodki vrstili precej naglo. Drago je v organizacijo vključil vse komandante OŠTO, mi pa smo kmalu dobili nalogo imenovati svoje namestnike in pridobiti še nekaj zanesljivih ljudi. Tako sem za namestnika imenoval Golob Edija, v organizacijo pa sem vključil še Furlan Bojana in Lenco Kržišnik. Skupaj smo se odločili, da v MSNZ vključimo še Jožeta Erjavca in Marjana Platiše. Kolikor se prav spominjam, je Jože predlagal še vključitev Mirana Jurjavčič. S strani policije pa je sodeloval Danilo Božič.
Proti koncu septembra mi je Drago naročil. naj najdem zanesljivega šoferja s kaminom. Po kratkem posvetu smo se dogovorili, da bomo angažirali Darka Menarda. Odločitev se je izkazala za pravilno, saj je vse skupaj ostalo v popolni tajnosti.
Na pot smo se odpravili ob mraku. Z Dragom sva se peljala v enem avtu, Bojan se je peljal z Darkom, spremljala pa sta nas dva policaja iz Nove Gorice. Vsi razen šoferja smo bili oboroženi, policija z avtomatskimi puškami mi pa s pištolami.
Ni me sram priznati, da me je bilo strah. Razmišljal sem o tem, kaj počne JLA, kakšne podatke ima o nas, ali nas spremlja od daleč in čaka na primerni trenutek. Taka in podobna vprašanja so mi rojila po glavi, ko smo se peljali proti Kočevski reki. Nekje na poti smo se ustavili in počakali na še eno spremstvo, nato pa smo zapeljali v kompleks Kočevske reke. Pred enim od številnih skladišč smo ustavili. Pozdravil nas je Tone Krkovič, ki je pozneje tudi sam pomagal nalagati orožje in strelivo na kamion. Tudi povratek je potekal brez zapletov, srečno smo se vrnili v Idrijo, kjer so nas na postaji milice čakali Bojanovi fantje in dragoceni tovor raztovorili v skladišče na postaji milice v Idriji. Poslovili smo se zgodaj zjutraj, zadovoljni, da imamo zopet nekaj orožja, katerega bomo po potrebi lahko uporabili. To, da imamo zopet na razpolago orožje in pa uspešno izpeljana akcija je nam vsem dvignila samozavest, zopet smo bili vojska.
Pozneje, vse do sprejetja ustavnih amandmajev, s katerimi je TO ponovno prešla neposredno pod predsedstvo RS se na našem področju ni prav veliko dogajalo. Obveščevalci so bili sicer neprestano v akciji, vendar je bilo, za razliko od občin, kjer je imela JLA svoje objekte in kasarne pri nas dokaj mirno. Iz skladišča v Črnem vrhu smo si uspeli »izposoditi« še nekaj orožja, pričeli smo usposabljanja z novim orožjem, pripeljanim iz Kočevske reke.
Potem je zopet zaživela TO, prišlo je do reorganizacije, ukinjen je bil OŠTO Idrija, junija 2001 pa je ob agresiji JLA neformalno zopet deloval. Toda to je že druga zgodba za drugo priložnost.

Alojz Rejc

Idrija, 12.10.2005