Minule mesece je poleg epidemije koronavirusa zaznamovala razprava o investicijah v Slovensko vojsko.

Predlog zakona o investicijah v Slovensko vojsko od 2021 do 2026 je že potrdil Odbor za obrambo Državnega zbora RS in kot ob do sedaj vseh večjih nabavah oborožitve in opreme je slovenska politika in tudi javnost razdeljena. Poslanci koalicije so predlogu naklonjeni, opozicija zadržana, v stranki Levica pa zakonu ostro nasprotujejo in napovedujejo razpis referenduma. Državni zbor je medtem že zavrnil predlog za razpis posvetovalnega referenduma. Vlada je tudi že ocenila, da je zakonodajni referendum o tem zakonu nedopusten. Opozicija pa bo verjetno pripravila ustavno presojo odločitev.

Kaj nas uči bližnja preteklost?
Najprej si postavimo retorično vprašanje: ali želimo živeti v varnem okolju ali še bolje v varni državi? Na to vprašanje bi slovenska javnost v veliki večini odgovorila pritrdilno. Ta je danes že toliko ozaveščena, da izraza varnost ne razume kot trdo in le vojaško varnost, temveč tudi kot vprašanje ekonomske varnosti, socialnih odnosov, okolja, človeka kot posameznika in še bi lahko našteval. A zadnji in odločilni branik nacionalne države je še zmeraj vojska, tako kot je bila tudi branik plebiscitarne odločitve o osamosvojitvi. Spremenilo se je tudi razumevanje oboroženih sil. Vojske niso namenjene samo zoperstavljanju zunanjim nevarnostim, ampak sodelujejo tudi pri nadzoru nad notranjimi zadevami, policija pa v izrednih razmerah posreduje proti zunanjim nevarnostim. Po tej dokaj poenostavljeni razlagi bi vprašanje, ali vojski in policiji zagotoviti sodobno opremo in orožje, popolnoma odveč. Drugo vprašanje je seveda naš odnos do razumevanja različnih oblik varnosti, kjer smo ne samo površni, ampak tudi nerazumljivo tolerantni do povzročiteljev ali celo rušiteljev nacionalne varnosti. Spomnimo se bančne luknje, preplačane investicije v TEŠ 6, afere Patria in uničene celotne obrambne industrije, dolgoletnega nereševanja težav v zdravstvenem in socialnem sistemu, uničevanja vsega javnega in še kaj drugega.

Tudi v minulih letih je bilo v procesih opremljanja Slovenske vojske nekaj primerov, kako lahko politične razprave negativno vplivajo na usodo nekaterih projektov, katerih realizacija je dolgoročnega pomena.

Spomnimo se nabave lahke premične bolnišnice ROL-2LM, ki bi služila za nujno zdravstveno oskrbo poškodovanih v primerih, ko so bolnišnice in zdravstveni domovi zaradi množičnih nesreč prezasedeni in to je tudi primer epidemije. Z razširitvijo zmogljivosti (dodatnih postelj), ki so bile nabavljene iz sredstev za zaščito in reševanje (ZiR), bi lahko v njej delalo do 30 ljudi in oskrbovalo okoli 150 bolnikov. Radio Maribor je 17.maja 2019 poročal, da je SV preverila pripravljenost bolnice ROL-2LM skupaj s pripadniki severnomakedonske in ameriške vojske ter pripadnikov zdravstvenih delavcev in gasilcev (Radio Maribor, 17.maj 2019). Marca letos je bila infrastruktura ROLE-2 skupaj z opremo za ZiR postavljena v vojašnici Edvarda Peperka za primer potreb v okviru epidemije Covid-19. Prav tako primerne so vse zmogljivosti vojaške zdravstvene službe v Šentvidu v Ljubljani.
Že leta 2009 je bilo ugotovljeno, da ROLE-2LM dosega relevantne vojaške standarde ter je posledično sposobna izvajati svoje naloge v mednarodnem okolju.
Drug takšen primer je usoda 18. bataljona za jedrsko, radiološko, kemično in biološko obrambo Slovenske vojske. Bataljon je bil poleg strogo vojaške namembnosti namenjen tudi za izvajanje nalog v sistemu zaščite, reševanja in pomoči. Bataljon je bil opremljen s sodobno opremo za dekontaminacijo, ustreznimi zaščitnimi sredstvi, laboratoriji, specializiranimi vozili, predvsem pa z usposobljenimi pripadniki. Vse to je uporabno tudi pri sedanji epidemiji Covid-19.
Pri obeh zmogljivostih se postavljajo številna vprašanja: kje so vsa ta sredstva in kako jih čim bolje uporabiti tudi danes v epidemiji Covid-19, predvsem pa, čemu je bilo treba upočasniti in celo zaustaviti te zmogljivosti, ki so bile namenjene tako za potrebe nacionalne obrambe kot tudi za potrebe enot v mednarodnih operacijah in za potrebe doma v miru za zaščito in reševanje.
V Resoluciji o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2025 (DZ RS,23.11.2010) je namreč določen predvsem bojni značaj vojske, pomembni poslanstvi pa sta tudi sodelovanje v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter podpora drugim državnim organom pri zagotavljanju varnosti, kar pa določa tudi dvonamenski razvoj njenih zmogljivosti.
V tem delu pisanja sem poskušal izpostaviti načelo večnamenskosti dela sredstev, ki se nabavljajo za Slovensko vojsko.

Od česa je odvisna bojna pripravljenost Slovenske vojske?

V Zakonu o obrambi je pripravljenost Slovenske vojske opredeljena kot »stanje, ki odraža njeno sposobnost za izvrševanje z zakonom predpisanih nalog v miru in vojni«. Ocenjujejo se različni elementi, kot so kadri, oprema, načrti, oborožitev, usposobljenost in še nekateri. Vendar moj namen ni opisovanje posameznih elementov bojne pripravljenosti, ampak opozoriti vsaj na enega, ki jasno kaže na odnos državne in tudi lokalnih oblasti do svoje vojske – to je element »usposobljenosti«, o kateri se govori le mimogrede, je pa izrednega pomena za pripravljenost vojske.
Za doseganje ustrezne stopnje usposobljenosti in predvsem izurjenosti vsaka vojska, tudi slovenska, poleg učilnic in kabinetov potrebuje prostor v naravi, ki ga imenujemo »vadišče«. Slovenija ima zaradi svoje majhnosti in relativno goste poseljenosti težave le eno deloma ustrezno vadišče, ki je osrednje vadišče Slovenske vojske (OSVAD SV) na Počku pri Postojni.
Na tem prostoru je OSVAD SV že od časa avstro-ogrske monarhije namenjen urjenju vojakov različnih vojsk, na njem so izvajali vojaške vaje tudi Italijani v času okupacije dela slovenskega prostora, torej kot okupatorjeva vojaška sila in nato od leta 1945 pa vse do osamosvojitve vojaki JLA. Slovenska javnost je imela in ima še danes priložnost spremljati spore med občino Postojna in državo. Postavljanje številnih pogojev in zahtev občine do MORS so postale nekakšna stalnica. Različni interesi, med katerimi prevladujejo politični, zmagujejo nad splošnimi interesi in lokalne skupnosti očitno ne zanima državni interes na področju uresničevanja obrambne sposobnosti lastne države in njene vojske. Veljalo bi razmisliti, da bi zaradi svoje pomembnosti za nacionalno obrambo navedeni dolgoletni zaplet moral reševati in rešiti Državni zbor RS.
Odmerjeni prostor ne daje priložnosti opisovanja tudi nekaterih drugih elementov, pomembnih za bojno pripravljenost Slovenske vojske. Recimo opremljenost Slovenske vojske, ki je zaradi nerazumnega zmanjševanja obrambnega proračuna v letih 2009-2015 dosegla raven, ki jo tudi z bistveno več sredstvi, ki so zagotovljena v Zakonu o investicijah v SV za obdobje 2021-2026, ne bo moč nadomestiti. To je povzročilo tudi kadrovski osip, ki pa po izjavi načelnika GŠ SV že kaže rahle znake »okrevanja«. Kljub temu pa bo potrebno še veliko trdega dela, predvsem pa razumevanja politike, da s svojimi odločitvami ponovno ne povzroča še dodatnih težav.

Namesto zaključka

V prihodnjih dneh se bo gotovo razvila živahna razprava o tem, ali v razmerah pandemije koronavirusa in ob pomanjkanju bolniških zmogljivosti ter stanju zdravstvenega sistema, izgubi delovnih mest in vedno večjem siromašenju prebivalstva nameniti tako obsežna finančna sredstva za orožje in vojaško opremo. Ponovno bomo imeli priložnost slišati, kako imajo vsi radi svojo vojsko, le da eni nekoliko bolj. Gotovo bodo v teh razpravah sodelovali tudi tisti, ki so takšno stanje povzročili in bodo njihove besede zaradi sedanjih političnih pozicij slišane. Glede na to, da imamo v naši deželi visoko stopnjo »kulture pozabljanja in oproščanja« vsakemu, ki je »naš«, se nihče ne bo spomnil raznih afer, zmerjanj svoje vojske in negativnih ocen njene pripravljenosti, ki že mejijo na izdajo obrambne sposobnosti države. Tudi govorjenje o referendumih, kar je seveda legitimna pravica posameznikov in strank, ne prispeva veliko k iskanju rešitve, bolj k izkazovanju nezaupanja do lastne vojske.
V Sloveniji imamo novega in razmeroma mladega obrambnega ministra in tudi načelnika GŠSV. Izjave ministra Mateja Tonina in načelnika GŠ Roberta Glavaša glede načrtov opremljanja so dovolj jasne in vlivajo zaupanje, da bodo načrtovana sredstva porabljena transparentno in da bodo bistveno prispevala k pripravljenosti Slovenske vojske, najprej za nacionalno obrambo in nato tudi za delovanje v zavezništvu. Takšna stališča obeh, za obrambo države najbolj odgovornih, imajo na pripadnike vojske velik in pozitiven vpliv, ne glede na izjavo vrhovnega poveljnika, da v sedanjem trenutku ne potrebujemo »vojaške moči«, pač pa sočutje. Vendar se vojaška moč ne ustvari prek noči, to je proces, ki zahteva leta in leta usposabljanja in urjenja, kar smo imeli priložnost doživeti v pripravah na osamosvojitev.
K uspehu pri iskanju ustrezne rešitve bi gotovo pripomogel razmislek o večnamenskosti nabavljenih sredstev. Današnje razmere in tiste, ki smo jim že bili priča (epidemija, žled, poplave, nesreče v gorah ipd.) so priložnost, da odgovorni ponovno razmislijo o povečanju zmogljivosti vojaške sanitete, nekaterih rodovnih zmogljivostih (inženirska sredstva, sredstva za RKBO in ZO, zvez in informatike ipd.) in zmogljivosti za kibernetsko obrambo. Res pa je, da brez razvoja osnovnih rodov, kot sta pehota in oklepne enote, ki v sodobnem času vključuje tudi daljinsko vodene letalnike in vozila, ni nobene vojske. Ob vsem prej napisanem pa ne smemo pozabiti na ljudi – ti so osnova vsake vojske. Zato tako, kot je treba nameniti sredstva za tehniko, jih je treba tudi za ljudi. Samo ljudje – vojaki, dobro opremljeni, usposobljeni in izurjeni ter z visoko moralo – bodo zagotavljali varnost in vojaško obrambo Slovenije ter njenih državljank in državljanov.
Mogoče bo trezna politična in strokovna razprava, ki jo prinaša načrtovana investicija, pripomogla k temu, da se bo nehala politizacija Slovenske vojske in se bo povečalo razumevanje pristojnosti politike in dolžnosti vojakov.
To ni pomembno samo zaradi v besedilu obravnavane teme, ampak zaradi razmer v celotni družbi, ki je bistveno drugačna od tiste, o kateri smo sanjali v devetdesetih letih minulega stoletja.

Ladislav Lipič, upokojeni general Slovenske vojske

Povzeto po: https://www.facebook.com/MinistrstvozaobramboRS/posts/3540250316021464

V dneh, ko goduje Martin, smo v OZ VVS Idrija Cerkno načrtovali letošnjo, že tradicionalno jesensko domoznansko ekskurzijo, katero smo običajno zaključili z veselim martinovanjem. Letošnjo ekskurzijo in martinovanje je drugi val epidemije z novim Koronavirusom žal onemogočil, za kar se morebitnim udeležencem opravičujemo.

Domoznanske ekskurzije v prejšnjih letih so potekale v dobrem in sproščenem vzdušju. Bile so vsebinsko zanimive in zato tudi dobro obiskane. Po zaključenem domoznanskem programu v okviru katerega so si udeleženci ogledali naravne in zgodovinske zanimivosti posamezne pokrajine so se udeleženci zbrali na kateri od turističnih kmetij, kjer so najprej uživali v pokušnji vin in mesnatih izdelkov gostitelja, večer pa v prešernem vzdušju nadaljevali z martinovo večerjo in s prijetno zabavo ob živi glasbi.

Za osvežitev spomina na lansko domoljubno ekskurzijo in martinovanje v Vipavski dolini prilagamo nekaj fotografij.

Ker letošnjega martinovanja v območnem združenju žal ne moremo organizirati, veterankam in veteranom želimo prijetno martinovanje v njihovih družinskih krogih.

Epidemija koronavirusa je v drugem valu dosegla skrb zbujajoče razsežnosti. Tudi v občinah Idrija in Cerkno se število okuženih s Covid 19 iz dneva v dan povečuje. Zato upoštevajmo navodila o izogibanju možnostim, da bi dobili ali pa prenesli okužbo s koronavirusom.
Napovedi žal ne kažejo, da se bo epidemija kmalu končala. Čedalje bolj bo vplivala tudi na poslovanje naših podjetij. V danih razmerah in ob omejevalnih ukrepih Abo življenje ljudi postajalo vse težje. Tudi naši sosedje, sodelavci, prijatelji in znanci bodo lahko potrebovali medsosedsko in druge oblike organizirane pomoči, bodisi pri preskrbi z najnujnejšim bodisi pri izvajanju nujno potrebnih opravil ali pri prevozih.
Občinski štab civilne zaščite Idrija zato poziva vse prostovoljce, ki so pripravljeni darovati svoj čas, želijo in zmorejo pomagati, da sporočijo svojo pripravljenost pomagati tudi v drugem valu epidemije.
Vse nekdanje soborce iz osamosvojitvene vojne ter veteranke in veteranke, ki se počutite zdravi in sposobni ter ste pripravljeni v sodelovanju s Civilno zaščito občin Idrija ali Cerkno sodelovati pri prevozih, pri razdeljevanju hrane, pri nabavi potrebščin za tiste, ki to ne zmorejo storiti sami, ali pri dostavi zdravil iz lekarne in podobno, prosimo, da se za prostovoljno opravljanje teh del javite predstavnikom OZ VVS Idrija Cerkno na tel:
041 725528 (Marijan Platiše),
041 421090 (Jože Erjavec),
070 380500 (Marjan Rupnik),
041 718527 (Marko Mikuž) ali
031 649719 (Lenca Kržišnik).
Vprašalnik s podatki, ki jih potrebujemo ob prijavi je v tej prilogi. Evidentirani prostovoljci -OZ VVS
Vaše podatke bomo posredovali štabom Civilne zaščite občin Idrija in Cerkno, ki vas bodo po potrebi aktivirali. Delo boste opravljali pod neposrednim poveljstvom občinskih štabov Civilne zaščite.
V prvem valu epidemije ste nas presenetili z odzivom in dokazali, da skupaj zmoremo poskrbeti za najranljivejše. Nadejamo se, da boste tudi tokrat priskočili na pomoč. Vnaprej najlepša HVALA vsem!

Ne samo epidemija Covid 19, letošnji Dan spomina na mrtve na Cerkljanskem, je obeležila tudi vandalska mazaška akcija, katere je bil v dneh pred praznikom deležen spomenik sedeminštiridesetim padlim tečajnikom na Brdcih nad Cerknim.
Spomenik je bil oskrunjen z barvo iz razpršila, s katero so bili prebarvani napisi na spomeniku in na spomenik narisani nacističnimi simboli. Zakaj?
Takega mazaštva, katerega je bil namesto spoštljivega spomina, s strani italijanskih neofašistov že nekajkrat deležen spomenik Bazoviškim žrtvam, pri nas nismo pričakovali.
Kdo je bil in kaj je vodilo storilca, da je na tak nesprejemljiv način izrazil spomin na sedeminštirideset neoboroženih mladih ljudi, ki jih je leta 1944 posekal navzkrižni ogenj vojakov iz bataljona nemških lovcev, zaenkrat še ni znano.
Veterani vojne za Slovenijo se zavzemamo za spoštljiv spomin na branitelje slovenske zemlje vseh generacij. To so bili slovenski fantje, ki so padli v 1. svetovni vojni, borci in žrtve narodno osvobodilnega boja med drugo svetovno vojno in junaki osamosvojitvene vojne za Slovenijo leta 1991. Svoja življenja so dali za slovenski narod zato, da je ta obstal na svoji zemlji, ohranil slovensko besedo in kulturo ter leta 1991 končno prišel do svoje samostojne države Slovenije.
Spomenik sedeminštiridesetim padlim tečajnikom na Brdcih je nema priča, ki kljub svoji nemosti opisuje čas, ko se je s krvjo in trpljenjem v narodno osvobodilni borbi pisala Slovenska zgodovina. Priča o žrtvah, ki so jih Cerkljani, Primorci in številni drugi dali na oltar zmage v drugi svetovni vojni. Zakaj je bilo potrebno plemenito zgodbo tega spomenika danes premazati s kljukastimi križi?
Taki neljubi ter za civilizirano okolje nesprejemljivi in obsojanja vredni dogodki, kakršen se je zgodil na Brdcih, pa nas opominjajo, da le ohranjanje spoštljivega spomina na preteklo trpljenje ne bo dovolj. Naša dolžnost je storiti vse, da se končajo delitve ljudi v imenu ideologij, politik, religij ali interesov kapitala.  S tem bomo  spodrezali podstat  posameznikom ali skupinam, ki  na tak način izražajo svoja stališča. Obenem pa bo to prava oddolžitev vsem, ki so sanjali, se borili in se žrtvovali za svet miru in sožitja med ljudmi.

Foto: J. Jeram

Vojni veterani, združeni v Zvezi veteranov vojne za Slovenijo in Zvezi policijskih veteranskih društev Sever, so ob dnevu suverenosti, ki smo ga obeležili v nedeljo, izrazili ostre kritike trenutnih političnih in družbenih razmer.
Te po njihovem vodijo v erozijo demokracije in pravne države ter slabšanje mednarodnega položaja Slovenije. Kot so zapisali, se zavedajo, da se je morala Slovenija ob vstopu v EU in zvezo Nato odreči delu svoje suverenosti, predvsem na obrambnem, varnostnem, gospodarskem in monetarnem področju. Ne pristajajo pa na odrekanje suverenosti po koščkih, kakor je to všeč vsakokratnim vladam, ki v nasprotju z ustavo Republike Slovenije obvladujejo tudi zakonodajno oblast in neupravičeno posegajo v sodno vejo oblasti.
Dogodki in ravnanja, ki smo jim priča v zadnjem obdobju na področju nacionalne varnosti, pravosodja, policije ter erozije demokracije in pravne države, se morajo takoj nehati. To velja tudi za medijske manipulacije, sovražni govor in razprodajo težko ustvarjenega premoženja, kar nas vodi v neoliberalni kapitalizem, kršenje človekovih pravic in njihovih temeljnih svoboščin ter razpad pravne države.
Če smo se leta 1991 borili za družbeno ureditev, ki mora biti boljša od Jugoslavije, v kateri smo živeli, smo sesedaj po tridesetih letih dokončno spoznali, da želimo živeti v demokratični državi. Ta mora ostati v skupini jedrnih držav Evrope, in ne v skupini avtokratsko vodenih držav, ki so jim edino merilo uspeha korupcija in poglabljanje razlik v bogastvu in družbeni moči med politično-kapitalsko elito.
Politika za stabilnost države, za blaginjo in varnost državljanov se ne sme voditi na Twiterju in Instagramu, temveč z modrostjo in daljnovidnostjo tistih, ki jim je začasno zaupano vodenje in upravljanje države.
Žal trenutna oblast tudi v času epidemije covida-19 ni sposobna povezati vseh potencialov države za učinkovito obvladovanje nevarnosti za zdravje in življenje ljudi, sposobna pa je na avtokratičen način te razmere zlorabiti za vse svoje rabote in nadaljnje utrjevanje avtoritarnega vladanja naše države.
Takega vodenja države v obeh veteranskih združenjih ne podpirajo, od predsednika republike Boruta Pahorja, premierja Janeza Janše in poslancev DZ, pa zahtevajo, da storijo vse, da ohranijo Slovenijo suvereno v skupnosti enakopravnih in demokratičnih evropskih narodov, združenih v EU.
Celotno izjavo veteranskih organizacij si preberite v priloženi datoteki: Izjava ZVVS in PVD Sever ob Dnevu suverenosti