V nedeljo 13. septembra so člani Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Idrija – Cerkno izpeljali že 11. srečanje in pohod pripadnikov nekdanjega 120. jurišnega odreda TO Idrija.

Skupno čez 40 udeležencev je na spominski svečanosti na domačiji “Na pesku” pozorno prisluhnilo nagovoru Franca Jezerška, nekdanjega namestnika poveljnika jurišnega odreda.

V nadaljevanju objavljamo njegov nagovor v celoti.

Dragi prijatelji, soborci, bivši pripadniki 120. jurišnega odreda!
Danes, ko se po vseh teh letih ponovno srečujemo, se verjetno vsak od nas spomni dni, ko smo bili mlajši, polni energije, poguma in predvsem predanosti skupnemu cilju.
Sam sem bil takrat star 33 let. Bil sem trdno prepričan, da delam prav in da je naša edina prava izbira, da si priborimo lastno državo. In verjamem, da je tako mislila večina izmed nas.
Takrat nismo veliko razmišljali o sebi. Čeprav smo mnogi doma pustili družine in otroke, smo bili pripravljeni stopiti na prvo bojno črto. Vedeli smo, da se odloča o nečem velikem – o naši svobodi in o prihodnosti naše nove države Slovenije.
Prav tu, na domačiji Pesek, smo bili 30.6.1991 pripravljeni, da krenemo v zavzetje skladišča JLA na Črnem Vrhu. Pripravljeni smo bili na nalogo, ki nas je čakala. Toda JLA nas je prehitela in skladišče prej zaminirala.
Bili smo korajžni, povezani in zavzeti. Nismo vedno imeli najboljše opreme, včasih smo je imeli celo premalo, vendar smo se znali znajti. Ko nismo imeli ustreznih radijskih zvez, smo jih organizirali sami s CB-postajami. Ko je bilo potrebno hitro ukrepati, smo organizirali Intervencijsko skupino, v kateri so se zbrali prostovoljci in ljudje s strokovnim znanjem ter izkušnjami na vojaškem področju.
Prav v tem je bila naša moč – znali smo stopiti skupaj, poiskati rešitev in narediti tisto, kar je bilo potrebno.
Morda nismo vedno imeli vseh odgovorov in najboljše opreme, imeli pa smo nekaj še pomembnejšega – pogum, medsebojno zaupanje, iznajdljivost in voljo, da branimo svojo domovino.
Kot vaš takratni namestnik poveljnika sem bil ponosen, da sem lahko stal ob vas. Ponosen na vsakega posameznika, ki je bil pripravljen narediti to, kar je bilo takrat potrebno.
In dovolite mi še osebno misel ob koncu. Današnje stanje v Sloveniji žal ni povsem takšno, kot smo si ga takrat predstavljali in za kakršno smo se borili. Verjeli smo v samostojno, svobodno in predvsem svojo državo, ki bo znala sama odločati o svoji prihodnosti.
Zato je zame nesprejemljivo, kadar dobite občutek, da se interese naše države podreja drugim interesom. To je globoko v nasprotju z vrednotami, ki smo jih takrat živeli in zaradi katerih smo bili pripravljeni stopiti tudi na prvo bojno črto.
Slovenije nismo branili zato, da bi bila samo država na zemljevidu. Borili smo se zato, da bi bila to naša država – država, o kateri bomo odločali sami, odgovorno, pošteno in v interesu slovenskega naroda.
Danes se zato ne spominjamo samo vojne in težkih trenutkov. Spominjamo se predvsem tovarištva, poguma in ljudi, ki smo skupaj stopili v bran Sloveniji.
Hvala vam, prijatelji in soborci. Ponosen sem, da sem bil vaš namestnik poveljnika – in ponosen sem, da sem bil eden izmed vas.
Živela Slovenija!

V nedeljo 13. septembra smo člani Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Idrija – Cerkno izpeljali že 11. srečanje in pohod pripadnikov nekdanjega 120. jurišnega odreda TO Idrija. S tem smo se vključili tudi v obeleževanje 35. obletnice samostojnosti Slovenije.
Celodnevni dogodek od 8. ure zjutraj do 18. ure zvečer je bil sestavljen iz pohoda od Godoviča do Idrije, spominske prireditve na domačiji na Pesku in iz obiska še drugih domačij, na katerih so teritorialci dobili zatočišče med osamosvojitveno vojno v času od 28. junija do 3. julija 1991.
Pohod je potekal v veliki meri po območju in po poteh, kjer se je odred premikal in zadrževal v obdobju največje napetosti v prvih dneh agresije JLA. To je obenem območje, ki je zaradi prepleta lepih razgledov ter naravne in zgodovinske dediščine, eno najlepših in najzanimivejših v okolici Idrije.
Enaindvajset pohodnikov so na pestro zgodovino teh krajev spominjale sledi naselbine iz železne dobe na Jelenšku nad Godovičem, 220 milijonov let stare dinozavrove stopinje pri domačiji na Pesku, ostanki objektov iz časa rapalske meje, obeležje decembra leta 1944 padlega zavezniškega bombnika Liberator B-24 pri Dolah, spomenik 47 padlim partizanom na Mrutnem vrhu, predvsem pa še živi spomini nekdanjih teritorialcev in domačinov na dogajanje med vojno.
Tako kot med vojno, so nas domačini na Pesku, na Režišeh, pri Cigaletu in pri Svetletu tudi tokrat sprejeli prijazno in gostoljubno. Del poti nas je spremljal domačin zgodovinar Dejan Hvala, ki nam je predstavil zgodbo Liberatorja, dogodke na Gorah med drugo vojno in sedanjo aktivnost Športnega društva Aktiv Gore – Dole, ki spodbuja obiskovanje njim bližnjih vrhov Marutnega vrha, Kovka in Zagodovega vrha.
Idealno vreme je omogočilo zelo lepe razglede s skoraj celotne poti, predvsem pa z Jelenška, z Veharš, s poti čez Kočno, z Gor in z Marutnega vrha.
Na domačiji na Pesku, kjer se je odred zadrževal od 29. junija do 1. julija 1991, so se pohodnikom pridružili tudi drugi veterani in še nekateri zainteresirani obiskovalci.
Prisotne sta pozdravila predsednik Območnega združenja Jurij Kavčič in gospodar Roman Žust.
Skupno čez 40 udeležencev je na spominski svečanosti pozorno prisluhnilo spominom na obdobje osamosvojitvene vojne, povezanim s tem območjem.
Nekdanji poveljnik odreda Vlado Sedej je povzel celotno bojno pot odreda v času od njegovega nastanka leta 1984 do konca vojnih aktivnosti.
Nekdanji namestnik poveljnika odreda Franc Jezeršek pa je predstavil svoj pogled na tedanjo pripravljenost in zavest pripadnikov, ki bi bila potrebna tudi v današnjem času. Med drugim je dejal: “Prav v tem je bila naša moč – znali smo stopiti skupaj, poiskati rešitev in narediti tisto, kar je bilo potrebno. Morda nismo vedno imeli vseh odgovorov in najboljše opreme, imeli pa smo nekaj še pomembnejšega – pogum, medsebojno zaupanje, iznajdljivost in voljo, da branimo svojo domovino…”
Na svečanosti je bilo prvič podrobneje predstavljeno delovanje tako imenovane intervencijske skupine, ki je bila kot najbolj udarni del odreda sestavljena iz osmih mladih prostovoljcev na Gorah 2. junija 1991. V pričakovanju prodora tankov z Vrhnike so bili poslani pred Godovič. Ko pa je ta nevarnost minila, so ostali skupaj do konca, tudi takrat, ko so ostali pripadniki odreda lahko šli na dopust. Zapisane spomine odsotnega komandirja te skupine Igorja Grošlja je prebral član skupine Marko Bolčina, ki je dodal še svoj pogled in anekdoto s psom, ki je samoiniciativno raztrgal jugoslovansko zastavo.
V nadaljevanju smo prebrali zapisa Davida Bevka in Maše Pavšič s 15. natečaja, “Tudi pri nas je potekalo osamosvajanje Slovenije”, ki opisujeta pripovedi nekdanjih pripadnikov Jurišnega odreda. Ta natečaj, ki ga naše združenje izvaja vsako leto na vseh osnovnih šolah obeh občin, je eden zelo redkih v Sloveniji. Je pa pomemben način ohranjanja spomina na to obdobje in obenem dragocen vir informacij.
Prav na podlagi drugega zapisa smo tokrat našli pot do nekaterih oseb, ki so nas med vojno pomembno podpirale, kasneje pa je njihova vloga ostala pozabljena. Območno združenje je zato ob tej priložnosti podelilo zahvalno listino Romanu Albrehtu, enemu od voznikov avtobusov, ki nas je med vojno prevažali. Na enak način se je spomnilo tudi prometnika takratnega podjetja Integral Mirka Vidmarja, ki je takrat avtobuse razporejal, pogosto tudi s sodelovanjem svoje žene Jožice.
Svečano obeležje ob 35. jubileju države Slovenije in prazniku Primorske sta prireditvi dali obe himni, Zdravljica na začetku in Vstala Primorska ob zaključku prireditve.
Udeležencem celotnega pohoda ali le druženje na Pesku je ta dan ostal v zelo lepem spominu. Obiskali smo izredno lepe kraje, izvedeli veliko novega in se prijetno počutili v dobri družbi.
Tekst: Vladimir Sedej
Foto: Rako Gnezda, Marta Jordan

Območno združenje slovenskih častnikov Idrija – Cerkno vabi na ZGODOVIKEND v Park vojaške zgodovine Pivka, ki bo potekal v nedeljo, 20. 9. 2026.
Program bo pester, s številnimi dinamičnimi in statičnimi predstavitvami – več o programu na strani https://www.parkvojaskezgodovine.si/dogodki/zgodovikend-4/
Za udeležence bo organiziran avtobusni prevoz. Avtobus bo iz Cerkna krenil ob 08:00,  potovali bodo  preko Postojne ( udeležence bodo pobirali ob poti).
Rezervirali so 35- sedežni avtobus, zato pohitite s prijavami.
Cena za člane OZSČ Idrija – Cerkno je 7,50€ (vstopnina), saj bo avtobusni prevoz članom krilo društvo. Za nečlane je cena 17,50€.
Prijave zbira izključno z SMS sporočilom na 040 662 206 (Matevž Rijavec) oz. preko e-pošte matevz.rijavec33@gmail.com do srede, 16. 9. 2026.
Vse podrobnosti o časovnici, programu ipd. si lahko ogledate na tej povezavi: OZSČ_Vabilo ZGODOVIKEND 20sep26

Ob državnem prazniku priključitve Primorske k matični domovini, vas vljudno vabimo, da se udeležite osrednje slovesnosti, ki bo v soboto, 12. septembra 2026, ob 11. uri na hipodromu v Lipici.
Slavnostna govornica na proslavi bo predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar. Kulturni program bodo soustvarili združeni pevski zbori in pihalni orkestri Krasa in Brkinov, Partizanski pevski zbor Pinko Tomažič iz Trsta, taborniki, skavti, osnovnošolci, otroške in mladinske plesne skupine ter priznani primorski kulturni ustvarjalci. Program bo na dostojen in spoštljiv način počastil zgodovinski dogodek, ki je trajno zaznamoval usodo Primorske in Slovenije, obenem pa bo s poklonom Srečku Kosovelu in njegovi ustvarjalni dediščini zaznamoval tudi Kosovelovo leto 2026.
Za članice in člane ZB Idrija-Cerkno, OZVVS Idrija-Cerkno, Društvo veteranov Sever SPR, Območno združenje Slovenskih častnikov Idrija-Cerkno bo za odhod na proslavo organiziran skupni prevoz.
Odhod avtobusa iz Cerknega ob 7.00 uri, Želin 7.05 uri, Pirhova luknja 7.10 Spodnje Idrije je ob 07.20 uri, Marof 07.25 uri, iz Idrije ob 7,30 uri, Likarca 7,35 uri in Godovič 7,45 uri.
Odhod iz Sežane je planiran ob 15.00 uri – oziroma po dogovoru glede na individualne oglede v Lipici.
Prispevek za avtobusni prevoz znaša 15,00€ (prijavljenih vsaj 40 potnikov)
Obvezne prijave do zapolnitve mest na avtobusu. Prosimo, da ob prijavi navedete tudi vstopno mesto na avtobus.
Prijave sprejemajo:
ZB Idrija-Cerkno – Bojana Kunc Kovačič – 040 884 328
OZVVS Idrija- Cerkno – Miran Erjavec – 051 689 158
Društvo veteranov Sever SPR – Vladimir Drobnič – 040 679 525
OZSČ – Matevž Rijavec – (040 662 2026-samo sms, mail: matevz.rijavec33@gmail.com )

Vljudno vabljeni!

Na tradicionalnem športnem in spominskem srečanju vojnih veteranov, njihovih svojcev, prijateljev in domačinov, ki je v organizaciji Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno, v soboto 5. septembra 2026 potekalo na Vojskem, je kot slavnostni govornik udeležence nagovoril Marijan Platiše dolgoletni predsednik območne veteranske organizacije in častni občan Občine Cerkno.
V nadaljevanju njegov nagovor objavljamo v celoti.
Spoštovane veteranke in veterani, dragi tovariši in prijatelji!
V imenu vodstva naše veteranske organizacije vas lepo pozdravljam tukaj, na Vojskarski planoti, kjer se preteklost preliva v sedanjost in kjer vsak korak pripoveduje zgodbo o pogumu, odločnosti in globoki človečnosti. Letos, ko obeležujemo častitljivo 35. obletnico osamosvojitve naše domovine Republike Slovenije, ima naše tradicionalno športno in spominsko srečanje prav poseben pomen.
Ta planota namreč diha z domoljubjem, ki se je kalilo skozi različna zgodovinska obdobja. Slovensko domoljubje ni nastalo čez noč. Je dediščina tistih, ki so skozi generacije z lastnimi telesi branili to zemljo. Zato danes ne moremo mimo spomina na leto 1945 in silovito bitko partizanov IX. korpusa. Tukaj na Vojskem je v boju proti okupatorju padlo 305 borcev, ki danes počivajo na grobišču na Vojščici. Njihov boj za svobodo in naš boj za samostojno Slovenijo leta 1991 sta nerazdružljivo povezana z isto rdečo nitjo – z ljubeznijo do rodne grude in z neupogljivo željo po življenju v svobodi.
Zgodovinsko prepletenost tovarištva in človečnosti pa smo močno občutili že prejšnjo soboto. Mnogi med vami ste verjetno sodelovali na pohodu po poteh prenosa ranjencev. Z njim ohranjamo spomin na enega največjih in najveličastnejših humanitarnih podvigov na naših tleh med drugo svetovno vojno. Avgusta leta 1944 so prav enote IX. korpusa izvedle nemogoče – varno in požrtvovalno so prenesle ranjence iz partizanskih bolnišnic Franja in Pavla iz Primorske na Notranjsko. Ta tradicija globoke humanosti in varovanja človeških življenj se kot zlata nit vleče skozi našo zgodovino.
Prav ta isti duh človečnosti in spoštovanja življenja je namreč vodil pripadnike slovenske Teritorialne obrambe in Milice pol stoletja kasneje. Danes se z globokim spoštovanjem klanjamo spominu na delovanje Učne čete Teritorialne obrambe Idrija, ki je ob sodelovanju dela Zaščitnega voda opravila eno najplemenitejših nalog med vojno leta 1991. V tajni vojaški operaciji so tukaj, v zbirnem centru 63. Območnega štaba Teritorialne obrambe Tolmin na Vojskem, skrbeli za oskrbo in varnost starešin JLA, ki so med vojno prebegli na stran Teritorialne obrambe. To je bilo visoko moralno dejanje, ki dokazuje, da je slovenski vojak tudi v najtežjih trenutkih boja ohranil čist obraz, človeško dostojanstvo in zvestobo humanim vrednotam.
Martin Gerlič, nekdanji oficir JLA, ki je bival v centru,  je takratne dogodke opisal takole:  “Prispeli smo na Vojsko. Center za sprejem prebeglih vojakov JLA je bil organiziran v počitniškem domu podjetja IMP . Pričakal nas je poveljnik enote stotnik Milan Cvelbar, drugače ravnatelj Gimnazije Idrija. Bili smo med prvimi, ki so šli skozi ta center. Sprejem je bil nad mojimi pričakovanji. Ni bilo sledu o nezaupanju, kar bi človek v naši situaciji pričakoval, ker bil je le čas vojne. Popisali so nas, razporedili v oddelke enote in namestili. Sam sem bil v sobi z varnostnim častnikom enote Gruden Igorjem. Hitro sem opazil da v centru vladata red in disciplina. Se je prav videlo da ga vodi pedagog, ki ima zelo dobre pomočnike. Center je bil res dobro organiziran od prehrane, dobrih kuharjev, namestitve, možnosti zamenjave vojaške opreme, sanitetne oskrbe. Res zgledno…”
Ob spominih udeležencev, o delovanju zbirnega centra ponosno priča tudi spominsko obeležje na stavbi nekdanjega počitniškega doma podjetja IMP, današnjega Centra šolskih in obšolskih dejavnosti na Vojskem.
Kot ljudje, ki vemo, kaj pomeni vojna in, ki smo na lastni koži izkusili pomen boja za svobodo ter vrednote humanosti, danes ne moremo in ne smemo ostati nemi ob razmerah doma in v svetu. Z zaskrbljenostjo spremljamo dogajanja doma, kjer je očitno, da se levi ne morejo sprijazniti z dejstvom, da niso več na oblasti, desni pa namesto, da bi ponižno služili narodu, napolnjeni z oblastnim zanosom sprejemajo odločitve in zakone za katere bi le težko rekli, da krepijo ustavni red ter so v dobrobit državi in državljanom. Upam, da pri oblikovanju socialnih transferjev ne bodo ponovno ukinili pravic, ki nam pripadajo na podlagi statusa vojnega veterana, ter da ne bodo zmanjšali finančnih sredstev za delovanje veteranskih organizacij.
Prav tako z bolečino opazujemo dogajanja in grozote, ki divjajo zunaj naših meja. Z mesta, kjer sta doma mir in spomin na solidarnost, pozivamo k takojšnjemu prenehanju vojne v Ukrajini in končanju genocida v Gazi, kjer trpijo in umirajo tisoči nedolžnih civilistov ter otrok. K umiritvi razmer v Hormuški ožini, katerih ekonomske posledice nosimo državljani vsega sveta. Trpljenje ljudi po vsem svetu nas opominja, kako krhek je mir. Samo nekaj nepravih ljudi na odgovornih mestih, lahko mir spremeni v vojno. Zato z današnjega srečanja pošiljamo odločen poziv celotni mednarodni skupnosti in njihovim voditeljem, za vzpostavitev miroljubnega sožitja med narodi in državami sveta. Orožje mora umolkniti, prostor pa morata dobiti diplomacija in človečnost.
Sporočilo miru je najpomembnejše izročilo, ki ga moramo predati tudi tistim, ki prihajajo za nami. Center šolskih in obšolskih dejavnosti na Vojskem ter številne druge šolske ustanove so pred dnevi ponovno sprejele na tisoče mladih. Ključna dolžnost nas vojnih veteranov je, da izročilo poguma, humanosti in svetovnega miru prenašamo na mlade rodove. Ko ti otroci stopajo mimo našega in mimo drugih spominskih obeležij, naj začutijo pomen svobode. Naj jo sprejmejo kot sad truda in plemenitih dejanj svojih dedov. Začutijo naj, da svoboda, mir in medsebojno razumevanje niso samoumevni, ampak so vrednote, za katere se je treba boriti vsak dan – doma, v šoli, na delovnem mestu in v javnem življenju.
Zato naj tudi naša današnja športna in spominska dejanja nosijo ta globok pomen. Skozi 22. tekmovanje v streljanju z malokalibrsko puško ohranjamo mirno roko in osredotočenost na cilj. Z današnjim pohodom po poteh enot Teritorialne obrambe Idrija pa ponovno dokazujemo, da znamo stopati skupaj, z dvignjeno glavo in spoštovanjem do preteklosti ter z odgovornostjo do prihodnosti.
Drage prijateljice in prijatelji, spoštovani soborci, hvala vam za vaš neprecenljiv prispevek leta 1991 in hvala, ker še danes skrbite, da spomin na te zgodovinske dogodke ostaja živ, človeški in opominjajoč za ves svet.
Vsem strelkam in strelcem, zlasti še tistim najboljšim, čestitam za dosežene strelske rezultate. Pohodnicam in pohodnikom pa čestitam za prehojeno pot ter za lepa doživetja in nova spoznanja o zanimivostih Vojskarske planote. Za dobro organiziran in izpeljan dogodek pa si moje čestitke zaslužijo tudi organizatorji današnjega srečanja.
Vsem vam prisotnim pa želim ponosno in veselo druženje. Naj bo to čas za stisk roke, toplo besedo in obujanje spominov.
Hvala vam, ker ste prišli in me poslušali, srečno!