Na dan suverenosti, v petek 25.10.2024 je v dvorani Športnega centra v Šempetru potekala osrednja državna slovesnost ob Dnevu suverenosti. Proslavo katero je letos gostila občina Šempeter pri Gorici, sta pripravili Zveza veteranov vojne za Slovenijo in Zveza policijskih veteranskih društev Sever.
Dan suverenosti obeležujemo v spomin na dan, ko je slovensko ozemlje zapustil še zadnji vojak Jugoslovanske Ljudske armade. 25.10.1991 je iz koprskega pristanišča nekaj minut pred 24. uro izplul trajekt Venus z zadnjimi vojaki in opremo tedanje JLA. Slovenija je tako postala ne samo samostojna in neodvisna država, pač pa je bila vzpostavljena tudi popolna suverenost nad njenim ozemljem.
S svojo prisotnostjo so se prazniku poklonili tudi predsednik Vlade RS dr. Robert Golob, nekdanji predsednik RS Milan Kučan, minister za obrambo Borut Sajovic, minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar, načelnik GŠSV genppolk. Robert Glavaš, direktor Policije Senad Jusič in poveljujoči zaključne akcije v Kopru dr. Boris Žnidarič. Vojni veterani 1991, med katerimi je bila tudi številčna delegacija idrijskih veteranov, pa so do zadnjega kotička napolnili dvorano športnega centra.
Dr. Robert Golob je v svojem slavnostnem nagovoru izpostavil odločnost državljanov najprej z odločitvijo na plebiscitu za osamosvojitev in nato z odločno obrambo države pred tistimi, ki so nas želeli zadržati v mraku. Zadnje dejanje, odhod tuje vojske pa se je odvil prav na današnji dan pred 33 leti. Vse to je pripomoglo, da smo dejansko uresničili svoj stoletni sen. Naužiti se vsega tistega, kar nam je zgodovina stoletja odrekala. Miru, svobode, napredka in blaginje. Živimo v času, ko spremljamo razburkano mednarodno dogajanje, kjer lahko vidimo, kako nemočni so majhni, ko se jih lotijo veliki. Sloveniji je tedaj uspelo nekaj, kar je še danes videti nemogoče, je poudaril predsednik Golob.
Kulturni program je pripadel mladim, katerim je bila dana možnost, da na svoj način predstavijo pogled na preteklost, sedanjost ter tudi v prihodnost sveta. Pripravili so ga dijaki Gimnazije Nova Gorica, smer gledališče in film, Teater Pozitiv, Lovelorn in Policijski orkester. Program je režirala Samanta Kobal.

Nepričakovano in prerano se je od nas poslovil veteran osamosvojitvene vojne za Slovenijo 1991 in član OZ VVS Idrija Cerkno ter prijatelj Emil Čadež. Vojni veterani njegovi družini izražamo globoko sočutje in izrekamo iskreno sožalje.
Emilov vojni komandant Vlado Sedej je spomine na sodelovanje z Emilom opisal v naslednjem sestavku, katerega namenjamo Emilovemu spominu:

»Spoznala sva se na večdnevni vojaški vaji Teritorialne obrambe Idrija na Črnovrški planoti maja in junija 1982. Jaz sem bil leta 1982 sveži komandir 1. čete Severnoprimorskega odreda TO, on pa komandir oddelka v tej četi. Vajo smo opravili dobro v zadovoljstvo nadrejenih in tudi pripadnikov. Emil je bil eden boljših komandirjev, resen, pripaden in strokovno dobro usposobljen.
Od takrat dalje sva bila v teritorialni obrambi skupaj celo desetletje usposabljanja in vse do konca osamosvojitvene vojne 1991.
Ko je bil leta 1985 ustanovljen 120. jurišni odred TO Idrija je Emil postal komandir njegovega 3. voda. Tudi v tej vlogi se je na vajah izkazal kot dober starešina, ki je imel ugled tako pri poveljstvu odreda, kot tudi med svojimi tovariši v oddelku.
Ob zaostrovanju odnosov znotraj Jugoslavije je bil v ožjem krogu tistih, ki smo že leta 1990 in v začetku leta 1991 varovali evidence nabornikov na OŠTO in se v tajnosti pripravljali na aktiviranje odreda v primeru konfliktov z JLA.
Med samo osamosvojitveno vojno je svojo vlogo komandirja voda opravil zelo dobro, z vso resnostjo in odgovornostjo. V zadnjem tednu, ko so se razmere že umirjale, vladala pa je še precejšnja negotovost, je prevzel dolžnost namestnika komandirja 1.čete novonastalega jurišnega odreda četne sestave. Skrčena enota v moči voda to je okrog 20 teritorialcev je bila do razdolžitve vseh enot v pripravljenosti v Lovski koči na Jelenku in njegovi okolici.
Bil je eden prvih članov OZVVS Idrija Cerkno, ki je bilo ustanovljeno leta 2001 in vse do svoje prerane smrti eden njegovih najzvestejših članov. Za to je pred nekaj leti prejel bronasto plaketo ZVVS.
Bil je tudi eden glavnih pobudnikov ter pomočnikov pri dejavnostih, s katerimi smo ohranjali spomin na delovanje 120. jurišnega odreda in na teritorialno obrambo. Zlasti je bilo pomembno, da nas je povezoval z Lovsko družino Jelenk, katere član je bil. V njihovi koči smo bili dobrodošli gostje tako med vojno, kot tudi ob naših srečanjih na Krniški planoti«.
Vlado Sedej

Dan spomina na mrtve je dan, ko se za trenutek ustavimo in se iztrgamo iz toka vsakdanjosti, da bi za trenutek začutili brezčasje spomina iz katerega se nam oglašajo naši pokojni svojci, tovariši, prijatelji in znanci.

Tudi v Območnem združenju veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno je nešteto misli posvečeno tistim, ki so pred nami ustvarjali podobo današnjega sveta, ki so začrtali ali zaznamovali naše življenje in nam v naših srcih pustili neizbrisen pečat.

Grob je nekakšen prostor za prikazovanje našega odnosa do pokojnikov, do njih pa nas vodi čut hvaležnosti za vsa dela, ki so jih pokojniki opravili.

Enako kot v minulih letih so tudi letos pred dnevom spomina na mrtve, delegacije Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno, obiskale pokopališča, se za trenutek ustavile ob grobovih pokojnih članov in nanje položile cvet spoštljivega spomina ter zahvale za njihovo delo na poti, ki smo jo prehodili skupaj.

Zvečer 25. junija 1991 je slovenski parlament z veliko večino sprejel in razglasil temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in ustavni zakon za uresničitev te listine. Sprejeta je bila tudi Deklaracija o neodvisnosti. Naslednji dan se je začela vojna za Slovenijo. V nobenem od takrat sprejetih dokumentov nista uporabljena izraza »suveren, suverenost«, kar je razumljivo, saj je bilo še preveč neznank in predvsem tveganj s številnimi neznankami. Redki so bili tisti, ki so bili prepričani o tako briljantnem izidu naše poti v samostojnost in neodvisnost, sploh pa v tako hitro mednarodno priznanje naše nove države. Za vse doseženo gre zahvala za takratno modro vodeno politiko in diplomatska prizadevanja, za učinkovito vodenje oborožene in javne podpore plebiscitarno izraženi volji naroda, da želi živeti v samostojni in neodvisni državi. V celoti se je pokazala in uresničila moč ljudske volje, ki je bila neodvisna od vzvodov oblasti.
Zaključno dejanje obrambno-varnostnega procesa osamosvajanja se je zgodilo na pomolu koprskega pristanišča v noči 25. oktobra 1991, ko je slovensko ozemlje zapustil zadnji pripadnik jugoslovanske vojske, ki je v Sloveniji bila politično zlorabljena in vojaško poražena. In od tistega trenutka dalje je Slovenija ne le pravno formalno, pač pa tudi dejansko postala suverena država. Ob vsem navedenem pa je potrebno ponovno poudariti, da je Slovenija tudi med oboroženimi spopadi suvereno obvladovala oblast na svojem ozemlju in v takratnih vojnih razmerah spoštovala mednarodno humanitarno pravo, kar je dokazala tudi z ravnanjem z vojnimi ujetniki. Žal pa se danes državna suverenost, ki je temeljni koncept v mednarodnih odnosih in kot tak naj bi zagotavljal stabilnost in red v globalnem sistemu, vsakodnevno krši.
Najin namen ni opisovanje in navajanje različnih definicij izraza »suverenost«, kajti v današnjem globaliziranem in medsebojno (ne)povezanem svetu ni popolnoma suverene države. Tudi ne o tem, katerih delov lastne suverenosti smo se, tudi zaradi želje, da postanemo vsaj enakovreden dejavnik v mednarodni skupnosti, zavestno odrekli. Najino pisanje je namenjeno razmisleku o (ne)ustreznem ravnanju in odločitvah, ki so v naši lastni pristojnosti in tudi odgovornosti, predvsem zaradi prihodnosti nas in naših potomcev.
Državna suverenost in skrb za »narodov blagor«
Izhajajoč iz trditve, da se državljani Slovenije moramo zavedati lastne suverenosti, z gotovostjo trdiva, da temu ni tako. Res je, da posamezniki lahko zelo malo ali skorajda ne moremo vplivati na državno suverenost, vendar pa to ne pomeni, da na individualni ravni ne moremo storiti ničesar. Najprej se seveda moramo znebiti vtisa, da nas razen lastnih interesov nič drugega ne zanima. Takšno stanje povzroča apatijo, peha nas v individualizem, krhajo se medsebojni odnosi, na stežaj se odpirajo vrata sovražni retoriki in tudi dejanjem, ob nikakršni politični kulturi se povečuje politični radikalizem in vse to je idealno torišče za tiste politične stranke, ki se odlično znajdejo v kaosu in stalnih izrednih razmerah. Nekje na poti v našo višjo stopnjo suverenosti se je izgubil čut in skrb »za narodov blagor« in skrb zanj bi morala biti skrb naših izvoljenih predstavnikov v hramu demokracije in tudi vladnih sobanah. Medsebojna obtoževanja tudi najvišjih političnih osebnosti, velikokrat z namišljenimi obtožbami, blatenje državnih institucij in posameznikov v tujini, ponarejanje in prikrajanje zgodovine, s katero bi morali ravnati kot z »babičinim poročnim porcelanom« (besede iz filma Vojna brez sovražnosti), zanikanje vsakršnih uspehov katere koli vlade, pohlep po materialnih in finančnih dobrinah, iskanje dobička v nesrečah skupin in posameznikov, kovanje ogromnih dobičkov in istočasno predstavljanje najbolj kriznih razmer in pogojev, v katerih deluje gospodarstvo je naš vsakdan, kateremu pečat dajejo tudi mediji, kateri brez donacij gospodarstva ne morejo preživeti. Zato se ne sprašujmo, zakaj doživljamo vsakodnevne katastrofične napovedi, da bo naslednji dan sledil razpad celotne države.
V kakšnem obsegu je mogoča gospodarska suverenost?
Ena od temeljnih značilnosti državne suverenosti je tudi sposobnost upravljanja z ekonomskimi zmogljivostmi, ki jih premore država. Seveda se takoj postavlja vprašanje, ali imajo voditelji države in ostali odločevalci še sploh kaj upravljati. Ali nismo v minulih trideset in nekaj letih razprodali ne samo železnino, pač pa tudi srebrnino in zlatnino? Razprave o raznih »prehranbenih in drugih verigah« danes ne pomagajo kaj dosti; čas za takšne razprave in predvsem za sprejem pravih odločitev je minil že pred dvema desetletjema in več. Kar nismo razprodali, je izginilo neznano kam, »amorfna gmota ljudi« pa o tem lahko le razglablja in se medsebojno obtožuje. V medijih se pojavljajo podatki, da se v korupcijskih poslih izgubi letno preko 4 (štiri) milijarde evrov in da je v minulih treh desetletjih bila povzročena škoda, ki izražena v milijardah pomeni preko 160 milijard. Danes gospodarstveniki, ki so »bili zraven«, bijejo plat zvona in grozijo, da se bodo proizvodne zmogljivosti selile iz Slovenije in da je v naslednjih štirinajstih dnevih potrebno najti ustrezno rešitev, predvsem takšno, ki bo napolnila njihove apetite, sicer bodo delavci, za katere se oni kategorično zavzemajo, jutri na cesti. Retorika, kot v zdravstvu, le d se tam vsi borijo za paciente. Pri tem pa pozabljajo oz. se ne zavedajo, da kdor hoče služiti dvema, se izneveri obema.
Ob vsem navedenem pa bi se vsi morali vprašati, ali to, kar se je z velikim delom naših ekonomskih zmogljivosti in naravnih virov zgodilo, vpliva na našo suverenost? Ali nas kdo lahko izsiljuje, ali lahko zaradi tega vrednosti naših podjetij padajo in jih lahko kupijo za bistveno manj denarja, kot je njihova realna vrednost? Lahko samo pritrdiva! Kam bo najprej romala pridelana hrana na zemlji, katero smo dali v najem tujim »vlagateljem« v primeru takšnih in drugačnih kriz? Seveda najprej sebi in šele nato državljanom najemodajalca, seveda, če jo kaj ostane!
Kulturna suverenost in ohranjanje narodovega jezika-bistvo suverenosti
Gotovo smo si enotni tudi v tem, da je ohranjanje narodovega jezika in kulture izrednega pomena, saj sta temeljna elementa identitete vsakega naroda in prispevata k občutku pripadnosti in enotnosti med državljani. Če najina ugotovitev drži, imata jezik in kultura pomemben vpliv na državno suverenost. Kadar ljudje čutijo, da so povezani s svojim jezikom in tradicijo, so bolj motivirani za zaščito in obrambo svoje države. Spomnimo: v času bivše države Jugoslavije je Teritorialna obramba kot oborožena sila Republike Slovenija bila sestavni del Oboroženih sil SFRJ, vendar je poveljevalni in pogovorni jezik v njej bil slovenski. Že v sedemdesetih letih smo imeli svoj slovenski Vojaški slovar, katerega smo dopolnjevali z novimi izrazi in ga izpopolnjevali. Bistveno pa je, da smo ne samo ohranili slovensko vojaško izrazoslovje, pač pa ga tudi razvijali. In tudi zato smo bili enotni, usposobljeni in zavidanja vredna vojaška sila.
Ali je biti »na oblasti za vsako ceno« res rezultat uresničitve narodovih sanj?
Zakaj sva kot poskus ponazoritve izbrala ravno področje ekonomije in kulture? Predvsem zato, da spomnimo na dogodke po osamosvojitvi, ko so kot domine padale velike in pomembne gospodarske zmogljivosti, ki so krasile »najbogatejšo socialistično zaplato« takratne Evrope. Navajeni smo namreč, da se po vsaki spremembi družbene ureditve vzpostavi nova oblast, ki mora uničiti preteklost, ne glede na ceno, kajti pozaba je močno politično orožje. S kulturo pa je drugače; obdobje brisanja spominov je preteklost. Spominska obeležja se lahko odstranijo, skrijejo ali celo uničijo. Včasih lahko zgodovino prekrijemo tudi s plahto in jo tako skrijemo ali celo zatajimo-kot pred leti ob obisku ameriškega državnega sekretarja na Bledu. Nikoli pa nihče ne bo mogel uničiti ljudi, ki spoštujejo svoj jezik, kulturo in običaje!
Najino razmišljanje pred dnevom suverenosti je poskus opozorila našim političnim voditeljem, da bo prej ali slej prišel čas, ko bo za svoja dejanja potrebno odgovarjati. Je pa tudi vzpodbuda, da kljub vsemu ne smemo obupati, kajti dosežen je bil zgodovinski cilj-imeti svojo lastno državo!
Zato naj nas Dan suverenosti opozarja tudi na spoštovanje človekovih pravic in svoboščin ter človečnost, kar je cilj dejanske suverenosti pri uresničevanju naše ustavne demokracije. Naj nas spominja tudi na to, da moramo to, kar nas je ohranjalo skozi stoletja, v današnjem času ohranjati in negovati bolj zavzeto, kot kadar koli prej v svoji burni zgodovini.
Ljubljana, 25. 10. 2024
Ladislav Lipič, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo
Dr. Tomaž Čas, predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever

Spoštovane vojne veteranke in vojni veterani!
25. oktobra 1991 je ob 23.45 uri slovensko ozemlje zapustil zadnji vojak Jugoslovanske ljudske armade (JLA) in Slovenija je postala suverena država, na katero smo bili pripadniki Teritorialne obrambe (TO) in Milice takrat še posebej ponosni. In ponosni smo tudi danes, ne glede, kakšno stopnjo suverenosti uživa naša država v tem globaliziranem svetu, kajti to je naša, slovenska država.
Pri ustvarjanju in gradnji države smo veterani vojne za Slovenijo brez vprašanj, brez delitev in brez preračunljivosti aktivno sodelovali ter obranili slovenski narod in tako omogočili nastanek samostojne države. Vse to nas je vzpodbudilo, da smo skupaj z vojnimi veterani Zveze policijskih veteranskih društev SEVER Državnemu zboru Republike Slovenije (DZ RS) predlagali, naj bo dan, ko je našo državo zapustil zadnji vojak JLA, državni praznik. Poslanke in poslanci DZ so naš predlog z veliko večino glasov podprli.
Ob državnem prazniku, Dnevu suverenosti vam prisrčno čestitam in izrekam zahvalo za izborjeno suverenost Republike Slovenije, naše države in domovine! Zato spoštujmo našo državo in ljubimo svojo domovino!
Naj ne bo nikoli pozabljeno!

Ladislav Lipič, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo