V nedeljo 13. septembra so člani Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Idrija – Cerkno izpeljali že 11. srečanje in pohod pripadnikov nekdanjega 120. jurišnega odreda TO Idrija.

Skupno čez 40 udeležencev je na spominski svečanosti na domačiji “Na pesku” pozorno prisluhnilo nagovoru Franca Jezerška, nekdanjega namestnika poveljnika jurišnega odreda.

V nadaljevanju objavljamo njegov nagovor v celoti.

Dragi prijatelji, soborci, bivši pripadniki 120. jurišnega odreda!
Danes, ko se po vseh teh letih ponovno srečujemo, se verjetno vsak od nas spomni dni, ko smo bili mlajši, polni energije, poguma in predvsem predanosti skupnemu cilju.
Sam sem bil takrat star 33 let. Bil sem trdno prepričan, da delam prav in da je naša edina prava izbira, da si priborimo lastno državo. In verjamem, da je tako mislila večina izmed nas.
Takrat nismo veliko razmišljali o sebi. Čeprav smo mnogi doma pustili družine in otroke, smo bili pripravljeni stopiti na prvo bojno črto. Vedeli smo, da se odloča o nečem velikem – o naši svobodi in o prihodnosti naše nove države Slovenije.
Prav tu, na domačiji Pesek, smo bili 30.6.1991 pripravljeni, da krenemo v zavzetje skladišča JLA na Črnem Vrhu. Pripravljeni smo bili na nalogo, ki nas je čakala. Toda JLA nas je prehitela in skladišče prej zaminirala.
Bili smo korajžni, povezani in zavzeti. Nismo vedno imeli najboljše opreme, včasih smo je imeli celo premalo, vendar smo se znali znajti. Ko nismo imeli ustreznih radijskih zvez, smo jih organizirali sami s CB-postajami. Ko je bilo potrebno hitro ukrepati, smo organizirali Intervencijsko skupino, v kateri so se zbrali prostovoljci in ljudje s strokovnim znanjem ter izkušnjami na vojaškem področju.
Prav v tem je bila naša moč – znali smo stopiti skupaj, poiskati rešitev in narediti tisto, kar je bilo potrebno.
Morda nismo vedno imeli vseh odgovorov in najboljše opreme, imeli pa smo nekaj še pomembnejšega – pogum, medsebojno zaupanje, iznajdljivost in voljo, da branimo svojo domovino.
Kot vaš takratni namestnik poveljnika sem bil ponosen, da sem lahko stal ob vas. Ponosen na vsakega posameznika, ki je bil pripravljen narediti to, kar je bilo takrat potrebno.
In dovolite mi še osebno misel ob koncu. Današnje stanje v Sloveniji žal ni povsem takšno, kot smo si ga takrat predstavljali in za kakršno smo se borili. Verjeli smo v samostojno, svobodno in predvsem svojo državo, ki bo znala sama odločati o svoji prihodnosti.
Zato je zame nesprejemljivo, kadar dobite občutek, da se interese naše države podreja drugim interesom. To je globoko v nasprotju z vrednotami, ki smo jih takrat živeli in zaradi katerih smo bili pripravljeni stopiti tudi na prvo bojno črto.
Slovenije nismo branili zato, da bi bila samo država na zemljevidu. Borili smo se zato, da bi bila to naša država – država, o kateri bomo odločali sami, odgovorno, pošteno in v interesu slovenskega naroda.
Danes se zato ne spominjamo samo vojne in težkih trenutkov. Spominjamo se predvsem tovarištva, poguma in ljudi, ki smo skupaj stopili v bran Sloveniji.
Hvala vam, prijatelji in soborci. Ponosen sem, da sem bil vaš namestnik poveljnika – in ponosen sem, da sem bil eden izmed vas.
Živela Slovenija!