V pismih bralcev v zadnji Sobotni prilogi časopisa Delo, se je na nedavni zapis predsednika ZVVS Ladislava Lipiča, Kako dolgo bo trajalo »zaslugarstvo«, s svojim prispevkom odzval dr. Marjan Toš iz Lenarta v Slovenskih Goricah.
Dr. Marjan Toš je veteran vojne za Slovenijo. Skupaj sva se usposabljala v Šoli rezervnih oficirjev v Šentvidu. Leta 2007 je doktoriral iz zgodovinske antropologije. Vrsto let je bil sodelavec RTV Slovenije, RTV centra Maribor in dnevnika Večer; služboval je v organih za notranje zadeve, vodil je Delavsko univerzo v Lenartu in nato strokovne službe Lovske zveze Maribor. Bil je novinar in urednik Radia Ptuj, načelnik oddelka za družbene dejavnosti in gospodarstvo Občine Gornja Radgona in še marsikaj. Več let je bil tudi odgovorni urednik veteranskega glasila Veteran.
Ker gre za uglednega in prekaljenega vojnega veterana menimo, da je njegov zapis vreden vaše pozornosti, zato ga v nadaljevanju objavljamo v celoti:
“Predsednik krovne organizacije veteranov vojne za Slovenijo (ZVVS) 1991 generalmajor Ladislav Lipič je v iztočnici zanimivega besedila v rubriki Gostujoče pero pravilno izpostavil eno od ključnih vprašanj odnosa do slovenske osamosvojitve, namreč ugibanje, »kako dolgo si bodo posamezniki, ki so si najprej pripenjali vse zasluge za uspeh osamosvojitve, danes pa so edini pooblaščeni razlagalci zgodovine, še lastili ta privilegij? In ali se sploh zavedajo, kakšno strahovito škodo povzročajo temu pomembnemu zgodovinskemu dosežku slovenskega naroda?« Pod to iztočnico se z velikim veseljem in s polno osebno odgovornostjo kot eden od članov »Lipičevih veteranov« podpišem tudi sam.
K razmišljanjem predsednika ZVVS generala Lipiča bi sicer težko dodal še kaj bistveno novega. Razen osebnega mnenja, da je res težko razumeti četico »edinih osamosvojiteljev« Slovenije, ki pljuva po vsem in po vseh, ki nismo iz njihove ideološke (in politične) branže. To je zdaj že do kraja zavržno dejanje.
V Zvezi veteranov vojne za Slovenijo namenjamo že od vsega začetka našega delovanja veliko skrb zbiranju arhivskega in drugega gradiva o slovenski osamosvojitvi in vojni za Slovenijo med letoma 1990 in 1991. Pa ne samo arhivskega gradiva in muzealij, pač pa tudi spominskih pričevanj akterjev tega dogajanja in številnih udeležencev, ki mu iz osebnega zornega kota nastavljajo kritično ogledalo. Memoarske literature imamo že na pretek in nič ne škodi, da se njena bera iz leta v leto bogati in dopolnjuje.
Pri uporabi tovrstnih zgodovinskih virov pa moramo biti še posebej previdni, saj je spomin subjektivni pogled na preteklost (na dogodek ali dogodke) in s časom izgublja na objektivnosti. Bližje smo nekemu dogodku, bolje se ga spominjamo. Tudi s to obliko spominjanja smo krepili zgodovinski spomin in skozi njegovo prizmo poskušali odgovoriti na večna vprašanja: Kdo smo? Od kod smo? Kam gremo? Kaj nas naša preteklost lahko nauči za prihodnost? Brez poznavanja in razumevanja preteklosti ni mogoče razumeti sedanjosti in snovati prihodnosti.
Preteklost sicer res razlagamo oz. interpretiramo skozi oči sedanjosti, a vedno z največjo odgovornostjo in trudom za razumevanje preteklega časa. Tukaj trčimo na mnoge čeri, ki pa se jim je moč izogniti, če se zgodovinarji (in ostali, ki se iz drugih zornih kotov lotevajo preteklosti) zavedamo, da raziskujemo v zahtevnem času in prostoru, kar od nas terja poglobljeno znanje o določeni temi ter predvsem kritičen razmislek o tem, kako vemo, kar vemo. Da pa lahko pridemo do tega razmisleka, moramo najprej zbrati in kritično pretresti vsa relevantna dejstva (torej vire), kar je prvi korak na poti objektivne zgodovinopisne kritične presoje in interpretacije dejstev.
Naj to ilustriram samo z enim konkretnim primerom – več kot dvajset let smo v Zvezi veteranov vojne za Slovenijo poskušali argumentirano zavreči laži in obtožbe, da je bila slovenska Teritorialna obramba (TO) leta 1990 razorožena. Še hujše neresnice so padale – bojda naj bi se celo sama razorožila! Takrat smo ostali brez zaveznikov. Politika nas ni podprla, to je brez zadržka storil samo prvi predsednik Milan Kučan. Da je vseskozi šlo za laži in potvarjanje zgodovinske resnice, smo dokončno dokazali s knjigo Orožja nismo oddali 1990.
Spisale in izdale so jo »veteranske organizacije« na podlagi uradnih dokumentov. Iz njih je razvidno, da TO ni bila nikoli razorožena. Nasprotno, Slovenija je imela toliko orožja, da so lahko že jeseni leta 1990 orožje dajali na reverz Hrvaški. To je počelo tako ministrstvo za notranje zadeve kot tudi ministrstvo za obrambo. Ko bodo odprti arhivi, bodo zgodovinarji bodo lahko verodostojno ugotavljali, ali se je orožje oddajalo na reverz Hrvaški na podlagi slovensko-hrvaškega sporazuma med obrambnimi in notranjimi ministri ali na podlagi drugih dogovorov, vsekakor pa je bilo dobro, da je izvajanje tega sporazuma pravočasno preprečilo Predsedstvo RS.
Predsednik krovne veteranske organizacije general Lipič je s svojim mnenjem dodal še en kamenček v mozaik potrjenih historičnih dejstev o prelomnem času slovenske zgodovine. Uporabil je zgodovinske iztočnice za korenine nastanka slovenske TO leta 1968, ki je opravila svojo zgodovinsko vlogo v letih 1990–1991 in je prerasla v Slovensko vojsko. A vsega tega ne bi bilo brez še dveh trdnih stebrov slovenskega uporništva v 20. stoletju. To sta bila najprej general Maister s svojimi borci za severno slovensko mejo in za slovensko Štajersko z Mariborom vred ter odpor zoper nacifašizem 1941–1945 in sodelovanje slovenske partizanske vojske na strani zmagovite antifašistične zavezniške koalicije.
Ob tem pa žal ne smemo prezreti, da se je v delu okupirane in razkosane Slovenije žal zgodila tudi bratomorna vojna zaradi kolaboracije protikomunističnega tabora z italijanskim in nemškim okupatorjem. Posledica tega so bili obsojanja vredni povojni poboji, ki še vedno netijo sovraštvo in podpihujejo narodni razkol. Smo mar res pozabili na 35-letnico spravne slovesnosti v Kočevskem rogu leta 1990?
Namesto da bi na njej gradili in dokončno izpolnili civilizacijsko obveznost kot zrela demokratična država, smo še vedno priče ideološko-političnemu (strankarskemu) preigravanju vseh mogočih kombinacij za vsakdanjo rabo. Povojni poboji, ki so ena od posledic vojne 1941–1945 na Slovenskem, se izkoriščajo za potvarjanje in relativizacijo zgodovine. Pri tem pa očitno pozabljamo, da so bili po končani drugi svetovni vojni poboji tudi drugod v Evropi (Norveška, Francija, sever Italije …). Kjer je bil odpor, je po vojni sledilo maščevanje zmagovalcev. Žal tudi v nekdanji Jugoslaviji in na Slovenskem. In še nekaj, za spravo sta potrebni obe strani, o čemer je že velikokrat pisala dr. Spomenka Hribar, začenši z njenim esejem Krivda in greh leta 1983.
Za lastno, samostojno in demokratično državo Slovenijo torej niti slučajno ni zaslužna samo peterica ali šesterica »zaslužnih osamosvojiteljev«. Te zasluge gredo veliki večini iskrenih domoljubov, Slovenk in Slovencev, poštenih ljudi, ki so živeli in delali na Slovenskem, in vsi ti, skupaj s političnimi nosilci projekta osamosvojitve, so najbolj zaslužni za končni uspeh. Tega pa ne bi bilo, če se tudi v desetdnevni junijsko-julijski vojni leta 1991 ne bi znali dostojanstveno upreti agresiji. Pri čemer sta igrali vodilno vlogo TO in takratna Milica, obe z bogatimi izkušnjami, o katerih zelo jasno piše tudi general Lipič.
Seveda tudi oboroženi odpor ne bi bil uspešen brez velikanske podpore ljudi, mlada država Slovenija pa ne bi mogla biti priznana brez diplomatske spretnosti in politične modrosti članov takratnega predsedstva, nekaterih vidnih intelektualcev in tudi preudarnih posameznikov v Demosu. Imen ne bi našteval. Tudi ne imen tistih, ki so si želeli več »potokov« krvi in na tisoče smrtnih žrtev, na kar med besedami zrelo namiguje general Lipič v zadnjem stavku svojega razmišljanja.
Bojevali smo se proti nasprotnikom in ne proti sovražnikom, smo nedavno slišali na okrogli mizi v Muzeju narodne osvoboditve Maribor iz ust udeležencev vojne 1991 na poveljniških položajih takratne TO. Zato drži Lipičeva ocena, da »smo v vojni ostali neomadeževani, čistih rok in smo danes ponosni veterani vojne za Slovenijo«.
Kot smo že poročali, bo tradicionalni 42. pohod po poteh prenosa ranjencev ter srečanje osebja in prijateljev bolnišnic Franja in Pavla potekal v soboto 30.08.2025.
